Torek, 20. avgust 2024: Bogastvo in šivankino uho

Bogastvo in šivankino uho

Jezus nima nič proti premožnim. On na človeka ne gleda po kakršnih koli zemeljskih merilih, pa naj bodo  to premoženje, barva kože, izobrazba ali narodnost. Njemu je pomembno samo, kje je zasidrano človekovo srce.

Materialno premoženje ima neko močno privlačnost in človekovo srce je v veliki nevarnosti, da se preveč naveže na to premoženje. Zato se nam po navadi zdi nenavadno, kako nekdo, ki ima res veliko, hrepeni po še več, čeprav nič več, kot ima, ne potrebuje in mu je morda zadnja minuta zelo blizu in ve, da ne bo ničesar s seboj odnesel. Pri bogatašu namreč že zdavnaj ne gre več za preživetje in strah, da bi ostal na cesti, ampak za pravo pravcato zasvojenost.

Jezus ve, da tja, kjer je človekovo srce, potuje tudi celoten človek, zato opozori na nevarnost, ki preti premožnim. Imajo pa premožni eno veliko priložnost: zelo veliko dobrega lahko naredijo za uboge tega sveta. Če bi le zmogli premagati navezanost in postati dobrotniki, če bi namesto jemati začeli dajati, bi jim bilo nebeško kraljestvo na stežaj odprto.

Temeljno sporočilo, ki ga sam vidim v tej vrstici ni, da je bogastvo samo po sebi zlo in se ga je treba za vsako ceno znebiti. Tudi bogataš ni nujno le tisti, ki ima veliko premoženje, ampak je lahko tudi tisti, ki se trdno oklepa denarja, ki gleda svet predvsem skozi prizmo denarja in drugih materialnih privilegijev. Sam vidim temeljno sporočilo v hoji za Jezusom. Res pa je, da izkušnje vedno znova dokazujejo, da bogastvo za človeka prej predstavlja oviro kot vzpodbudo na tej poti. Že sveti Avguštin je poudaril, da smo se kot popotniki v neznani deželi, na poti do domovine (Boga), močno oddaljili od Boga. ‘In če se želimo vrniti v Očetov dom, moramo ta svet uporabljati in ne uživati, tako da bomo lahko jasno videli nevidne stvari Boga in sicer tako, da se bomo s pomočjo materialnih in časovnih stvari oprijeli za tisto, kar je duhovno in večno.’

Na podlagi tega stavka se je rodilo več tehtnih razlag evangelija o odnosu do  gmotnih dobrin. Maksim spoznavalec, ki je umrl leta 622 v izgnanstvu na Kavkazu pravi takole: Trije so vzroki za ljubezen do denarja: ugodje, nečimrnost in pomanjkanje vere. Najtežji od vseh je pomanjkanje vere. Pohotnež ljubi denar, da bi ga zapravil za užitke. Nečimrnež zato, da bi si pridobil slavo. Človek, ki mu manjka vere, pa zato, da bi ga skril, ker se boji lakote, starosti in bolezni. Slednji bolj zaupa v denar kakor v Boga, Stvarnika vsega.

Obstajajo štiri vrste ljudi, ki hranijo denar. O  tistih, ki želijo živeti v ugodju, nečimrnosti in neveri sem že govoril. So pa še četrti, ki se omejijo na upravljanje z dobrinami. Samo ti zadnji upravičeno zbirajo materialne dobrine, če je njihov namen, da so vedno sposobni pomagati potrebnim.

Nauk je torej jasen: Ni narobe imeti materialne dobrine, če z njimi pomagamo potrebnim. Narobe je gmotna sredstva imeti in kopičiti samo zase. Če so gmotne dobrine v službi ljudi, potem so upravičene in v tem primeru postanejo celo sredstvo ljubezni, saj z njimi služimo ljudem.

Zaradi zapeljivosti bogastva Jezus poudarja, da potrebujemo Božjo pomoč, da bi bogastvo in sploh materialne dobrine prav uporabljali. Materialne dobrine nam je Bog podaril, da bi mogli pomagati potrebnim. Tega pa človek ne more storiti iz svoje moči, ampak samo takrat, ko bo resnično povezan z Bogom.

Vlagati moramo v kapital dobrote, pozornosti in prijateljstva. Obstajata dva svetova znotraj katerih lahko živimo: svet denarja in svet srca. Odločimo se za svet srca, da bomo v njem srečni kot otrok. Samo tovrstni svet nas lahko pelje skozi šivankino uho!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak