Ponedeljek, 19. avgust 2024: Pojdi prodaj

Pojdi prodaj

Bogati mladenič pravi: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Na prvi pogled bi lahko rekli: Krasno, ta hoče nekaj več. A če pogledamo od blizu se zdi, da se tudi tu zatakne.

Kaj se skriva za vprašanjem: Kaj naj storim? Najprej predvsem nemir, ki se ga človek kar ne more znebiti. Mladenič bi se rad znebil nemira, ki ga žene, da mora storiti še kaj. Zdi se, da karkoli stori, nič ne pomaga. Ne dobi občutka, da je končano, da se lahko usede in uživa. Ta nemir je dober. Pomeni, da je otrok v človeku še živ, da ni ostarel. Prav zaradi tega nemira pride k Jezusu. Jezus ta nemir pozna, mladeniča razume, a mu ne more reči tisto, kar bi rad slišal. Pove mu tri besede prodaj, deli in hodi za menoj!

Ob tem vprašanju mi prihaja na misel, da je ta nemir vodilo vse trgovine. Trgovci vedo, da nihče od nas ni v popolnem miru in zadovoljstvu. Vsi nam dopovedujejo: Eno ti manjka. A nadaljevanje je drugačno. Ne rečejo: Prodaj, pridi in hodi, ampak pridi in kupuj z nami. A miru človek s kupovanjem ne more najti. Nemir ostaja, sla po miru tudi.

Vse, kar nam Bog daje, je v svojem temelju lepo, a kar prihaja od zunaj, nas v globini ne zadovolji. Iščemo tisto več, kakor mladenič. Zato nas Jezus, tako kot mladeniča vabi, naj gremo preko zunanjega sveta v notranjost. Gre za zamenjavo logike, namesto kupovati – se odpovedovati; namesto grabiti zase – deliti; namesto obstati – biti na poti.

Ob izzivu, ki nam ga Jezus ponuja, se vsi počutimo nemočne. Lahko je reči, težko je storiti. Jezus nam zato ponuja sebe v hrano – daje zakramente – evharistijo, spoved.

Najprej si torej moramo biti na jasnem, da Bog ne prezira materialnega. Saj ne prezira ničesar, kar je ustvaril – “Videl je, da je dobro”, je rečeno v prvi Mojzesovi knjigi, in to ne kar tako.

Zato tudi mislim, da Jezus “bogatega mladeniča” sploh ne poziva, da naj “proda” samo svoje materialne dobrine – in da on to razume. Da je v igri “duhovni kapital”. Ki si ga ta človek lasti, se ga oklepa. Ker je, kot vidimo na začetku odlomka, prepričan, da si bo z njim kupil “večno življenje” – in pride Jezusa spraševat za recept, morda celo “bližnjico”.

Ampak večno življenje ni v tem, da si kopičiš take ali drugačne vrednote, ne materialne, ne intelektualne, ne duhovne. Taka “čaša nesmrtnosti” slej ko prej ogreni in postane brez okusa. Pač pa je, kot opozori Jezus, večno življenje v hoji za njim, v pokorščini Duhu. V odnosu. Brez preziranja stvari, materialnih ali duhovnih, – a tudi brez navezanosti nanje. V radostnem zaupanju v Previdnost, ki bo na poti za Učenikom skrbela zame. In zato lahko pustim stvari za seboj. Moram jih pustiti. Ni mi treba več biti heroj.

Življenje samo pokaže, da nas materialne dobrine ne osrečijo, ne izpolnijo in nam ne dajo smisla. Vse bogastvo sveta nas še vedno pušča prazne. In kaj v tej praznini običajno počnemo? Zgubljamo se po internetu in pred televizijskimi ekrani, v igrah na srečo in v odvisnostih od različnih substanc, zbiramo lahka prijateljstva, menjamo partnerje, bežimo v delo, iščemo večji dobiček, se zgubljamo v prestižu, na potovanjih itd. A nazadnje še vedno lahko ugotovimo le eno: ostajata nam nemir in praznina!

Jezusov odgovor na to je zelo preprost, a zahteven: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, …; nato pridi in hôdi za menoj!« Kaj naj bi prodali, če ne zgrešene predstave o življenju in razne navezanosti?! In kaj naj bi pomenilo hoditi za Jezusom? Živeti za druge! Življenje je prazno, če ga živimo zase, če se vrtimo okrog samih sebe. Dokler ne pridemo do tega spoznanja, bomo nesrečni in prazni. V tej nesreči pa bomo iskali najrazličnejše nadomestke.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak