Četrtek, 22. avgust 2024: Blagor ji, ki je verovala

Blagor ji, ki je verovala

Današnji evangelij postavi v ospredje lik Marije, v pričakovanju, da bo rodila Jezusa, Zveličarja sveta. S pogledom se ustavimo na njej, zgledu vere in dejavne ljubezni in se lahko vprašamo: katere so bile njene misli med meseci pričakovanja? Odgovor prihaja ravno iz današnjega evangeljskega odlomka o pripovedi Marijinega obiska pri svoji ostareli sorodnici Elizabeti. Angel Gabrijel ji je namreč razkril, da Elizabeta pričakuje otroka in da je že v šestem mesecu. Tako je Devica, ki je pravkar spočela, v naglici odšla iz Nazareta v Galileji v pogorje v Judejo, da bi obiskala svojo teto.

Evangelij pravi: ‘Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto’. Prav gotovo se je z njo veselila njenega materinstva. Prav tako je Elizabeta pozdravila Marijo rekoč: ‘Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?’  In takoj zatem je hvalila njeno vero: ‘Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!’  Jasna je razlika med Marijo, ki je verovala in Zaharijem, Elizabetinim možem, ki je dvomil in ni verjel angelovi obljubi in zaradi tega ostal nem vse do Janezovega rojstva.

Ta dogodek nam pomaga brati v posebni luči skrivnost srečanja med človekom in Bogom. Srečanje, ki ni v znamenju nenavadnih čudežev, temveč predvsem v znamenju vere in dejavne ljubezni. Marija je namreč blažena zato, ker je verovala, kajti srečanje z Bogom je sad vere. Zaharija pa, ki je dvomil in ni verjel, je ostal gluh in nem. Zakaj? Da bi med dolgo tišino zorel v veri. Brez vere ostanemo neizogibno gluhi za tolažeč Božji glas in ostanemo nesposobni izgovarjati besede tolažbe in upanja svojim bratom. Mi to vidimo vsak dan, torej ljudi, ki nimajo vere ali pa imajo zelo majhno vero in ki nimajo moči in ko se je potrebno približati k osebi, ki trpi, govorijo o zunanjih okoliščinah, ne uspejo pa priti do srca, ker nimajo moči. Nimajo moči zato, ker nimajo vere in če ni vere, ne pridejo besede, ki bi prišle iz srca.

Vero se torej hrani z dejavno ljubeznijo. Evangelist pripoveduje, da je ‘Marija vstala in hitro šla v pogorje’ . Hitro je šla, ne s tesnobo, hitro, a v miru. ‘Vstala je’, je dejanje polno pozornosti. Lahko bi ostala doma in pripravila za rojstvo svojega sina, a jo bolj skrbi za druge kot zanjo samo. Tako je z dejanji pokazala, da je že učenka tistega Gospoda, ki ga nosi v sebi. Dogodek Jezusovega rojstva se je torej začel s preprosto gesto dejavne ljubezni, saj je pristna dejavna ljubezen vedno sad ljubezni Boga.

Evangelij Marijinega obiska Elizabete, ki smo ga danes slišali pri maši  nam posreduje proces  vere in dejavne ljubezni. Ta proces  je delo Svetega Duha, Duha Ljubezni, ki je storil, da je Marija spočela Jezusa in jo je tudi spodbudil, da je šla pomagat ostareli sorodnici. Torej proces, ki je poln veselja, kot se to vidi iz srečanja obeh mater, ki je vse ena sama vesela pesem vzklikanja v Gospodu, ki dela velike reči malim, ki mu zaupajo.

Devica Marija naj nam izprosi milost, da bomo živeli na tak način, da bo v središču Jezus in predvsem tisti ljudje, ki potrebujejo pomoč. Na tak način bomo prepustili prostor Ljubezni, torej Jezusu, ki tudi danes želi postati meso ter priti in prebivati sredi med nami.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak