Petek, 23. avgust 2024: Ljubezen

Ljubezen

Današnji evangelij nas spominja, da se celotni Božji zakon lahko povzame z ljubeznijo.

V resnici je poglavitna potreba za vsakogar izmed nas, da je Bog prisoten v našem življenju. Kot pravi Sveto pismo mora prodreti v vse plasti našega bitja in jih popolnoma napolniti: srce ga mora poznati in dopustiti, da se ga dotakne; in tako tudi duh, sile našega hotenja in odločanja, kot tudi um in misli. Jezus v evangeliju nato doda še drugo zapoved, za katero pravi, da je podobna prvi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«  Jezus želi s tem opozoriti, da je ljubezen do bližnjega prav tako pomembna kot ljubezen do Boga. Vidno znamenje, s katerim kristjan svetu pokaže in pričuje o Božji ljubezni je prav ljubezen do bližnjega.

Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni.

Jezus si zapovedi ljubezni ni izmislil. Njegova  novost je v tem, da je povezal dve zapovedi, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ter tako izpostavil, da sta neločljivi in se med seboj dopolnjujeta, sta dve plati iste medalje. Ne more se ljubiti Boga, ne da bi se ljubilo bližnjega. In ne more se ljubiti bližnjega, ne da bi se ljubilo Boga.

Zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega ni prva zato, ker je na vrhu seznama zapovedi. Jezus je ne postavi na vrh, ampak v središče, in to zato, ker je srce, iz katerega mora vse izhajati in h kateremu se mora vse vračati ter se nanj sklicevati.

V luči te Jezusove besede je ljubezen merilo vere in vera je duša ljubezni. Ne moremo več ločevati verskega življenja, pobožnega življenja, od služenja bratom, tistim konkretnim bratom, ki jih srečamo. Ne moremo več ločevati molitve, srečanja z Bogom v zakramentih, od poslušanja drugega, od bližine njegovemu življenju, predvsem njegovim ranam. Ljubezen je merilo vere. Vprašajmo se, kako je z mojo vero, kajti moja vera pomeni, kako ljubim, vera pa je duša ljubezni.

Sredi goščave zapovedi in predpisov, nam Jezus pokaže na dvoje obličij: Očetovo obličje in obličje brata. Ne dá nam dveh formul ali dveh zapovedi, ampak nam izroči dve obličji, oziroma eno samo obličje: obličje Boga, ki odseva na mnogih obličjih, kajti na obličju vsakega brata, predvsem najmanjšega, krhkega in nezaščitenega, je navzoča podoba samega Boga. Ko srečamo enega od teh bratov, se moramo vprašati, ali smo zmožni v njem prepoznati Božje obličje.

Jezus na ta način vsakemu človeku daje temeljni kriterij, na katerega postaviti svoje življenje.

Jezusov odgovor  zapovedi ljubezni ni samoumeven. Jezus pa nam hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do  zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so ‘sanje’ Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

Marija naj nam pomaga sprejeti v naše življenje »največjo zapoved« ljubezni do Boga in do bližnjega. Kajti, čeprav ga poznamo od takrat, ko smo bili otroci, se ne bomo nikoli prenehali spreobračati k njej in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak