Ponedeljek, 2. september 2024: Jezus v domačem kraju naleti na odpor

Jezus v domačem kraju naleti na odpor

Ko je že postal priljubljen in slaven zaradi svojih čudežev in učenja, se je Jezus nekega dne vrnil v svoj domači kraj Nazaret in je kot običajno začel učiti v shodnici. Toda tokrat ni navdušenja, ne sliši se »hozana!«. Namesto da bi poslušali, kaj govori in bi ga na temelju tega presojali, so ljudje začeli dajati nenavadne pripombe: »Od kod mu modrost, saj vendar ni študiral? Dobro ga poznamo, tesarja, Marijinega sina!« »In spotikali so se nad njim.« To pomeni, da jih je dejstvo, da ga dobro poznajo, oviralo, da bi verovali vanj. Jezus je z grenkobo pripomnil: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« Lahko bi takole povzel: varujte se, da ne bi naredili iste napake, kot so jo storili Nazarečani!

Koliko novega veselja za galilejske vasi! In Nazarečani, prvi, ki jim je Jezus vse to ponudil, so se sami izključili s te velike mesijanske gostije. Zavrnili so milost! Kako tragično bi bilo, če bi mi naredili isto napako. Naša Evropa je za krščanstvo to, kar je bil Nazaret za Jezusa, »kraj, kjer je odraščal«. Evropa je danes v isti nevarnosti kot Nazarečani: da ne prepozna Jezusa. Vsem se zdi nemogoče, da bi bil tesarjev sin lahko kaj več kot le tesar. Ker poznajo vse njegove domače, je njihovo sklepanje za Jezusa nepremagljivo. Jezusov nastop zbudi samo odpor. Ko to začuti, ne more mimo tega. Takšen upor ga ustavlja, da bi tam delal čudeže. Zaveda se, da bo vse naletelo le še na večji odpor.

Kaj se zgodi, da običajno držijo Jezusove besede: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši?« Zakaj tako?

Ljudje iz Jezusovega domačega kraja niso bili pripravljeni poslušati modrosti iz njegovih ust. Zgodi se, da smo včasih gluhi za modrost okoli nas in smo bolj pozorni na glasove iz daljave.

Jezusovi sosedje so vedeli vse o njem, a ga v resnici niso poznali. Jezus je znova in znova vabil ljudi k sebi, da bi se učili od njega, mu tesno sledili, delili z njim življenje.

Pogosto rečemo, da nas je kdo užalil. Tudi nekateri, ki so se srečali z Jezusom, so se počutili užaljene – kajti vedeli so, da so njegove besede polne modrosti, a jih niso želeli sprejeti. Ne glede na to, kaj bi rekel in storil sedaj, bi mu ljudje to še vedno zamerili, ga preganjali in nazadnje ubili. Jezus je govoril in deloval z Božjo močjo.

Jezus pa ima posebno držo do ljudi.  Nikoli jih ne postavlja v neke kalupe, ampak jih hoče videti osebno, ter verjame v njihovo dobro. Poglejmo nekaj prrimerov Jezus v človeku vidi človeka, ki mu lahko oznani odrešenje. Noče ljudi postavljati v vnaprej določene okvire: prijatelj/sovražnik, naši/vaši ipd. Prav tako nima pomislekov, da bi poklical cestninarja Mateja. Hoče verjeti, da se vsakdo lahko spremeni. Čeprav opozarja pred zapeljivostjo bogastva in drugimi skušnjavami tega sveta, verjame, da lahko Matej življenje spremeni. Nič drugače ne pristopa k javni grešnici. V njej vidi ženo, ki išče ljubezen in verjame, da to ljubezen lahko najde v novem življenju.-

Sprašujem se, kako je mogoče gledati tako drugače. Poleg vsega Jezus ve, da se bodo mnogi obrnili proti njemu. Kljub temu vztraja, ker vidi v tem edino srečo tako zase kot za druge. Kje Jezus črpa moč za takšen pogled? V molitvi se obrača k svojemu Očetu, o katerem govori, da kot Bog pošilja dež nad pravičnimi in krivičnimi, dobrimi in hudobnimi.

Naše odnose premalo zaznamuje molitev in odnos z Bogom. Preveč smo zemeljski in preveč ostajamo v tem svetu koristi in posvetnosti. Preveč se delimo na naše in vaše, na dobre in slabe, leve in desne itd. Jezus nas s svojo držo vabi, da vidimo človeka v globini in verjamemo v božjo podobo, ki je v njem. Samo tako bo Bog lahko ozdravljal naše odnose in, če hočete, delal čudeže.

Za sklep

V Cerkvi smo občestvo – skupnost vernih, ki z ljubeznijo mislimo drug na drugega. Pogosto ni preprosto, saj smo si tako različni. Ljubezen, ki jo prejemamo in jo skušamo vračati, je velik izziv oznanjevanja veselega in odrešujočega oznanila. Odkrivanje tega poslanstva je vedno močnejše.

V tem mesecu sem  od vaše strani, drage poslušalke in poslušalci doživel mnogo lepih, prijetnih in osrečujočih vzgibov in dogodkov, bil deležen mnogih besed in darov  presenečenj, vznemirjenja in veselja. Čez vse to morem in moram reči: hvala.

Ko se zahvališ, izraziš gotovost, da si ljubljen. In to je velik korak: imeti gotovost, da si ljubljen. Gre za odkritje ljubezni kot sile, ki vodi svet. Dante bi rekel: Ljubezen, ki ‘premika sonce in ostale zvezde’. Nismo več blodeči popotniki, ki hodijo sem in tja: imamo dom, prebivamo v Kristusu, in svet se nam pokaže neskončno lepši. Smo otroci ljubezni, smo bratje ljubezni. Smo ljudje  milosti. Poskušajmo vedno biti v veselju srečanja z Jezusom. Gojimo radost.

Sem hvaležen za tako veliko občestvo in zaradi tega prepričan, da tudi svet postaja boljši, morda samo malo, a to je dovolj za posredovanje kančka upanja. Svet potrebuje upanje. Molimo in posredujmo še naprej drug drugemu nekoliko upanja!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak