Starši se zaman trudijo okoli otroka, če ne vedo, kje je njegova duša

Prvi temelj vzgoje: bližina

Kje so duše vaših otrok? Tako papež Frančišek sprašuje starše v apostolski spodbudi Amoris Laetitia.[1] O tej temi smo sicer že večkrat razmišljali, a naj se na začetku novega šolskega in veroučnega k njej znova vrnemo.

Ne poznam nikogar, ki bi temelj vzgoje zastavil tako kot papež. Pri vzgoji najprej pomislimo na druge stvari: na vzgojo za vrednote, na versko, moralno in spolno vzgojo, na vzgojo volje in delovnih navad; in seveda na vzgojne cilje in načela: se pravi na pomen pohvale in graje, na razmerje med otrokovim svobodnim odločanjem in mejami, ki mu jih vzgojitelj postavlja itd. Za papeža Frančiška je vse to sicer pomembno, vendar v drugem planu.

Zanj so najbolj pomembne duše otrok in šele nato posamezni vzgojni cilji in pristopi. Če starši iščejo dušo svojega otroka, se jim razpira podstat nekaterih značilnih otrokovih besed in reakcij, njegove upornosti in tesnobe. Z bližino otrokovi duši starši vzpostavljajo temeljni vzgojni kontekst, da se pri vzgoji ne izgubijo v prehajanju iz ene skrajnosti v drugo, od enega nesveta k drugemu, da ločijo med bistvenim in naključnim. Takšna vzgoja postaja koherentna, kar pomeni, da se vse vzgojne prvine povezujejo v funkcionalno celoto. Če se bomo, kot nam priporoča papež, vedno znova vračali k iskanju duše svojega otroka, napake, ki jih bomo pri vzgoji delali, ne bodo usodne.

Kje so ovire?

Prva težava pri uresničevanju papeževe vzgojne paradigme je v tem, da duševno polje otrokove duše ni razvidno že na prvi pogled. Je težko dostopno, ker je kot nekakšno skrito podzemno jezero. To je nemara prvi razlog, zakaj iskanje otrokove duše puščamo vnemar. S podobo o podzemnem jezeru sem usmeril našo pozornost na tisti del otrokove duše, ki ga Freud v svojih Metapsiholoških spisih imenuje nezavedno in ga členi na latentno stanje duševnega življenja in na potlačitve.[2]

Drugi razlog, zakaj starši ne čutijo potrebe po odkrivanju otrokove duše, Freud pojasnjuje z ugotovitvijo, »da zavest vsakomur od nas posreduje le vednost o lastnih duševnih stanjih, /…/, zato brez posebnega preudarka vsakomur pripisujemo svojo lastno (notranjo) konstitucijo.«[3] Z drugo besedo: starši svojo duševnost malokdaj razločijo od otrokove. Po istem vzorcu kot dojemajo sebe, dojemajo tudi otroka, kot da je otrokova duša del njihove duše, kot da je samorazumevanje avtomatično tudi razumevanje otroka.

Duša ni le psiha, temveč stičišče Božjega in človeškega

Polje otrokove duše, s katero naj bi se ukvarjali starši, je Freud zreduciral na zavedno in nezavedno, torej zgolj na psihično razsežnost. Pri nezavednem ga je zanimalo tudi vprašanje, ali je nezavedno duševna ali fizična resničnost, ali so kemični procesi v možganih identični z duševni procesi, ali pa so si ti procesi paralelni, sami v sebi avtonomni, vendar v interakciji.[4]

Z nekaj stavki smo skrajno skopo razčlenili samo eno razsežnost otrokove duše, njeno psihično stran. Otrokova duša pa je še mnogo bolj prostrana, kot je hotel in mogel videti Freud. O širjavah naših duš je pisal tudi sv. Avguštin (354–430), ko je premišljeval o svoji notrini. V Izpovedih piše: »Prišel mi je opomin, naj se vrnem k sebi. Res sem se vrnil in stopil v svojo notrino. /…/  Nad očesom svoje duše in nad svojim umom sem videl nepremenljivo luč, ki ni bila navadna luč, vsemu mesu vidna luč, tudi ne, kakor bi bila iste vrste, samo da še večja, ki bi le svetila neskončnokrat močnejše in zaobjemala vesoljni prostor. Ne, to ni bila tista luč, bila je druga, čisto druga kot vse telesne luči. Tudi ni stala nad mojim duhom, kakor plava olje na vodi, /…/ bila je višje vrste, ker me je sama ustvarila.«[5]

Sredi naše psihe, ki jo je sv. Avguštin v svojih Izpovedih tako natančno opisoval, se po njegovem spoznanju nahaja tudi onstranska luč, naše Božje sinovstvo oziroma naša Božja podoba, v kateri Stvarnik vsakega od nas nagovarja na popolnoma edinstven način. Naša duša je potemtakem stičišče Božjega in človeškega. V njej Bog prihaja k nam in mi se s svojim hrepenenjem dvigamo k Njemu.

Ko to poslušate, si verjetno mislite, kdo naj vse to razume in upošteva. Če je otrokova duša res tako skrivnostna, potem sem pri vzgoji povsem nemočen. Ta pomislek, ki vzbuja nejevoljo, je odveč. Jezus prihaja na pomoč naši nemoči. V današnjem evangeliju pravi: Nič ni zunaj človeka, kar bi ga temeljno določalo. Vse je v njem. Kajti od znotraj, iz človekovega srca prijaha vse, tako dobre kot hudobne misli. [6]

Najpogostejše zmote staršev

Vsi starši se seveda vsega tega ne zavedajo dovolj, zato se dušam otrok vse premalo posvečajo. Pri vzgoji delajo vse mogoče, vse seveda z dobrim namenom, a se odzivajo predvsem na simptome, na vidne znake otrokovega obnašanja, globina otrokove duše, ki je nad in pod vsem tem, pa jim ostaja skrita. To, da se ukvarjajo le z vidnimi fenomeni, največkrat straši odkrijejo šele potem, ko se jim otrok odtuji, ko je bolj ali manj prepozno.

Starši pri vzgoji vedno občutijo nek manko. A najprej pomislijo, česa vse za otroka niso naredili, in kaj vse so pogrešili, a ne pomislijo, da manjka prav tisto, na kar jih usmerja papež – stik z otrokovo dušo. To se je zgodilo celo Irvinu D. Yalomu, velikemu ameriškemu psihoterapevtu, ki je šele na pogrebu svojega prijatelja odkril, kako se je pokojni vsako soboto posvetil enemu od svojih treh otrok prav z namenom, da bi dobil stik z njegovo dušo.

Stik z otrokovo dušo je neubesedljiv, čista kakovost. Starši ga enostavno spregledajo, nemara tudi zato, ker mislijo, da je povsem nepomemben, a je, kot je spoznal Yalom, pri vzgoji odločilen. Starši manko, ki ga ne prepoznajo tako jasno kot papež, ali prijatelj terapevta Yaloma, nadomeščajo s količino posegov, z množenjem dobrin, besed in vzgojnih ukrepov. Kaj vse starši naredijo za svoje otroke, kaj vse jim nudijo, kako se trudijo, da ne bi česa spregledali, a v množici skrbi in pobud umanjka bistveno, stik z otrokovo dušo.

Korenine zmotnega ravnanja staršev

Takšno ravnanje je po svoje razumljivo, ker smo vsi bolj ali manj količinsko naravnani. Praviloma ima imeti vedno prednost pred biti, količina prednost pred kakovostjo, kot je opozarjal Erich Fromm (1900–1980), nemški psihoanalitik in socialni psiholog. Kakovost, ki je stik z otrokovo dušo, je nemerljiva in neopredeljiva, zato jo nadomeščamo z dodajanjem novih prvin. A sami vemo, da, denimo, zakonca, ki nimata več prave ljubezni, torej kakovosti, ne moreta manka ljubezni nadomestiti z novimi in novimi količinami dobrin, ki jih prinašata domov, s  potovanji, kariero ipd.

Če bi imeli še eno priložnost …

In če se še enkrat pomudimo pri Yalomu: z bolečino v duši je spoznal, da je bil pri svojih otrocih pozoren predvsem na količino dobrin in možnosti, ki jim jih je nudil. Na kakovost, na čas, ki bi ga preživel s posameznim otrokom, pa je pozabljal. Ali drugače: kakovost, torej napor za lastno osebnostno in študijsko izpolnjevanje, je Yalom prihranil zase, otrokom pa je namenil količino: dovolj hrane, počitnice, izobraževanje, potovanja … In takšen je bil tudi rezultat? Kakovost, svetovna slava na področju psihoterapije, je ostale njemu, otrokom pa je ostala količina, da jim pozneje v življenju ni zadostoval en zakonski partner, temveč so jih potrebovali več. Kot da bi lahko z več partnerji nadomestili eno in edino resnično ljubezen. V tem nesporazumu razpadajo naši zakoni. Ljudje mislijo, da jim duhovno življenje ne zadostuje. V zameno za Boga raje iščejo terapevte v upanju, da jih bodo znova utirili v nekakšno normalo, še raje pa imajo tablete, ki naj bi jim uravnavale procese v možganih.

Pravo vprašanje je: ali hočemo vedeti?

Papež seveda razume starše, ki ne vedo, kako najti stik z otrokovo notranjostjo, a se ne ustavi pri ugotovitvi, da je to težko, marveč potrka na njihovo vest: Ali hočete to vedeti?[7] Ali hočete dušo svojega otroka res iskati. Kdo od staršev je tako iskren, da bi kot Yalom priznal povezavo med izgrajevanjem osebne kariere in zanemarjanjem stika z otroki, zaradi česar otroci v skrivnostni stik duš niso uvedeni in tega tudi potem, ko sami postanejo starši ter poročeni možje in žene, ne znajo uresničiti.

Zaključimo z besedami sv. Jakoba: Moji dragi bratje in sestre, vsak dober dar prihaja iz nebes. Dopustimo, da nas bo on rodil z besedo resnice.[8]

Opombe:

[1] Prim. papež Frančišek, Posinodalna apostolska spodbuda Radost Ljubezni, Amoris Laetittia, Ljubljana 2016: Družina, CD 152, str. 142.

[2] Prim. Sigmund Freud, Metapsihološki spisi, Studia humanitatis, Ljubljana 2012, str. 126–132

[3] Prim. prav tam, str. 128

[4] Prim. prav tam, str. 127

[5] Sv. Avguštin, Izpovedi, Bogoslužno branje 4, izdala Slovenska  škofovska liturgična komisija, Ljubljana 1977, str. 354

[6] Prim. Mr 7,15–23.

[7] Prim. Cerkveni dokumenti 152, Družina, Ljubljana 2016, str. 142

[8] Prim. Jak 1,17–21.

Avtor: Milan Knep; nagovor za 22. nedeljo med letom (B), 1. 9. 2024

Foto: freepik

Obj.: L. M.