Sreča v nesreči – pričevanje posvojiteljskega para
Z veseljem objavljamo srečno zgodbo posvojiteljskega para iz Društva posvojiteljskih družin Deteljica, ki letos obhaja 30-letnico obstoja. Leta 1994 je bila Deteljica namreč ustanovljena kot nevladna in neprofitna organizacija, in sicer na pobudo parov, ki so želeli sprejeti otroka v posvojitev in so se na ta dogodek želeli čim bolj pripraviti.
Spomini na družino. Vsi jih imamo. So v nas in so del nas. Tu so moji nepozabni spomini …
Posvojitev šestletne deklice kot najbolj svečan praznik
Pisalo se je leto 2001. Po trinajstih letih zakona se nama je z možem končno uresničila velika želja – v najin dom na Otočec je prišla šestinpolletna deklica Sandra, ki so ji žal umrli starši. Po poskusnem letu sva 10. avgusta 2002 postala njena zakonita mama in oče. Posvojitev smo izvedli na gradu Otočec v poročni dvorani. To je bil za našo družino poseben dan in eden najpomembnejših in najsrečnejših dogodkov v našem življenju, ki se lahko primerja z rojstvom. Posvojitev Sandre je bila za naju najsrečnejši dogodek v življenju, zato sva bila mnenja, da zasluži svečano obeležitev. Tega dogodka ne bova nikoli pozabila. Na posvojitveni slovesnosti nam je direktor Centra za socialno delo Novo mesto, gospod Alojz Simončič, izročil listino o posvojitvi. Na ta slovesni dogodek smo povabili številne sorodnike, prijatelje in druge goste. Obred svečane posvojitve se je vsem prisotnim globoko vtisnil v spomin in je bil lepo doživetje. Za spomin na posvojitev imamo album fotografij, videokaseto, spominke in spominsko knjigo – knjigo vtisov, v katero so lahko udeleženci z nekaj besedami zapisali kakšno misel. Najlepši pa je neizbrisljiv in nepozaben spomin v srcu, v duši … Vsako leto praznujemo obletnico tega pomembnega dogodka; letos bomo praznovali že dvaindvajseto.
Dala sva ji sebe
Oba z možem sva zadovoljna, da sva se odločila za posvojitev, saj je bila in je še danes sreča nepopisna. Sandra je osrečila naju in srčno upam, da tudi midva njo. Najina želja je bila, da bi bilo Sandri pri nama vedno lepo, da jo pravilno vzgojimo ter jo naučiva, da bi bila uspešna v šoli, v okolju, doma in v nadaljnjem življenju, da bi imela lepe odnose s soljudmi. Vesela sva, da sva bila del njenega razigranega otroštva, da sva srčno skrbela zanjo, ji pomagala v vsakem trenutku, jo spremljala pri delu in uspehih v šoli in doma … Oba z možem sva se Sandri posvečala, vzela sva si čas za pogovor, za poslušanje zgodb, povedali smo si, da se imamo radi. Nikoli nisem zavrnila Sandrinega vprašanja. Obogatila nama je življenjski vsakdan. Vsi trije smo srečni, drug drugemu smo dar, ki nas bogati. Za pristen družinski odnos smo poskrbeli tako, da smo si vsi trije podarili skupni čas in se o vsem pogovorili. Zavedala sem se, da se temelj vzgoje začne v družini, zato v vzgojnih situacijah nisem hitela, kajti za vzgojo ni časa ob nervozi in v naglici. Zavedam se, da je zelo pomemben zgled staršev. Vse nedelje so bile družinske, oba sva bila skupaj s Sandro. Zavedala sva se, da mora vsak otrok dobiti od svoje družine občutek lastne vrednosti, pravico do samostojnosti, varnosti, ljubezni. Nesporazume smo reševali s pogovori. Potovala je ustvarjalna pošta: risbice in sporočila, kar je bila dobra dodatna oblika sporazumevanja.
Sandrini rojstni dnevi
Sandra je najraje praznovala rojstni dan doma. Na praznovanje je povabila svoje prijatelje, sošolce in sorodnike. Pri praznovanju sva ji oba pomagala. Ker ima Sandra rojstni dan pozimi, je mož zakuril krušno peč, raztegnil svoj meh, včasih sta zaigrala oba skupaj, jaz sem poskrbela za slastno jedačo, pa tudi pijačo. Skupaj smo okrasili sobo, kjer je potekalo praznovanje, pripravili smo kviz, uganke in šaljive igre.
Praznikom in obredom sva dala velik pomen
Kot družina smo se veselili praznikov. Prazniki so nam omogočili doživeti mnogo lepih stvari. V pričakovanju praznikov smo si v družini še bolj pomagali in se povezali med seboj. Delali smo dobra dela. Srečali smo se s prijatelji. Razvedrili smo se. Božič ima pri nas bogato izročilo. Z možem sva tradicijo ohranjala in jo prenašala na Sandro. Hčerka Sandra je rada poslušala zgodbe o tem, kako smo praznike praznovali takrat, ko sva bila midva majhna. Zgodbam je vedno z veseljem prisluhnila.
Hčerki sva omogočila, da se je razvijala in učila
Vzgajala sva jo v krščanskem duhu. Ko je julija 2001 prišla k nam, je mesec dni obiskovala Petrov vrtec, potem pa je septembra odšla v 1. razred OŠ Otočec. Obiskovala je verouk, prejela je zakrament prvega svetega obhajila in birme. Vsako nedeljo smo redno obiskovali sveto mašo v naši župnijski cerkvi. S Sandro sva bili tudi skavtinji, vendar sem zaradi bolezni (revmatoidnega artritisa) morala z vodenjem zaključiti.
Ob njej sva se oblikovala tudi oba z možem
Pogosto smo skupaj kot družina odšli na izlete, pohode, tabore, tudi na srečanja, ki so jih organizirala številna društva. Vsako leto smo skupaj odšli na počitnice, se udeleževali pohodov ter vsakoletnega avgustovskega tabora, ki ga je organizirala Deteljica – društvo posvojiteljskih družin. Tako smo se spoprijateljili z mnogimi, tudi Sandra je spoznala številne vrstnike, postali smo prijatelji. V pomoč so mi bila številna zanimiva predavanja s pripravo zakoncev na sprejem otroka v posvojitev ali rejništvo, kar je bilo organizirano v okviru Deteljice, kamor sva bila vključena. Izobraževanja so mi pomagala pri vzpostavitvi zdravih medsebojnih odnosov s posvojenim otrokom ter pri vzgoji in vživljanju v novo okolje. Ob predavanjih sem večkrat začutila, da se trditve predavateljev ujemajo z mojimi; pomagale so mi pri razumevanju moje deklice in njeni vzgoji. Tudi moje poklicne izkušnje z otroki (po poklicu sem razredna učiteljica), kolonije, tabori, vodenje številnih delavnic, ki jih ni bilo malo, so mi veliko pomagali pri prihodu deklice v našo družino in pri vzgoji. Vedno sem bila pripravljena poiskati ustrezno pomoč, sodelovati z ustreznimi službami, da smo težave, ki so se pojavile pri otroku, s skupnimi močmi odpravili.
Nič ni dragocenejše kot skupni družinski trenutki
V družini smo imeli podobne interese. Sandra je že v osnovni šoli rada risala, pisala, pela, plesala, fotografirala in igrala na glasbila. Vsi trije imamo radi naravo. Radi smo hodili na sprehode in na izlete. Sandra ima zelo rada živali in rože. Na sprehode smo pogosto s seboj vzeli tudi štirinožnega prijatelja. Mož je najino hčerko navdušil za igranje harmonike, ji poiskal učitelja in Sandra se je naučila igrati na ta priljubljeni instrument. Večkrat sta doma skupaj zaigrala, vsi trije pa smo skupaj zapeli. Sandra in mož sta igrala tudi pri folklorni skupini. Udeleževali smo se številnih prireditev v kraju, pa tudi drugod. Oba sta se udeleževala tekmovanj harmonikarjev, kjer sta dosegala lepe uspehe. Sandra je leta 2011 postala državna prvakinja v igranju frajtonarice za ženske. O, kako lepo je bilo, ko smo se vsi trije udeleževali teh tekmovanj po vsej Sloveniji. Spoznavali smo nove kraje in ljudi. Oba imata zbirki pokalov, medalj, priznanj, pa tudi plakete za osvojene dosežke. Jaz pa sem šla z njima s fotoaparatom v roki, da sem vse dokumentirala in o tem tudi zapisala ter prispevke odpošiljala v številne medije. Tako smo bili prepoznavni vsi. Še do danes so se ti interesi ohranili.
Zdrava in trdna družina je najboljša popotnica za otroka
Sandra je osnovno šolo obiskovala na Otočcu, srednjo biotehnično gimnazijo pa v Novem mestu, nato pa se je odločila za študij glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Glasba ji veliko pomeni. Ker ji tudi narava veliko pomeni, se je odločila tudi za študij naravovarstva v Novem mestu. Želim ji, da bi oba študija tudi zaključila. Sandra je kot dijakinja izdala zbirko pesmi z naslovom Rdeča vrtnica in jo opremila tudi z lastnimi fotografijami.
Zdaj že kot babica in dedek …
Kako hitro tečejo leta. Sandra si je že ustvarila družino. Hčerki oziroma vnukinji razveseljujeta tako starše kot babico in dedka. Štiriletna Laura in dveletna Klara radi obiskujeta Petrov vrtec na Otočcu. Radi sta v naravi, jo opazujeta, nabirata rože, poslušata glasbo, zapojeta in zaplešeta. Ponosna sem na hčerko Sandro in vnukinji. Živimo v hiši na Otočcu, radi prideta k nama, kjer se skupaj igramo, poveva jima zgodbe, gremo na sprehod. Njen mož gradi prizidek k domači hiši, kjer je odraščal, in se bodo preselili tja.
Mislim in srčno upam, da se tako trdno spletene vezi od srca do srca ne bodo pretrgale.
Sporočilo društva Deteljica ob 30_letnici
Avtor: Helena Murgelj
Foto: www.freepik.com
Obj.: L. M.
Povej naprej.
Oglejte si še
