Vem, da ne morem narediti vsega popolno, a vseeno upam, da mi bo uspelo

Rada razmišljam o vsem, kar se mi dogaja in se pripravim vnaprej, da sem pripravljena na vsako situacijo, ki se mi lahko zgodi. Pogosto od sebe pričakujem, da sem pripravljena na nepričakovano, da se znam vedno odlično odzvati. Tako sem pred poroko veliko brala o zakramentu zakona, o komunikaciji v zakonu, se pogovarjala s poročenimi prijatelji, iskala recepte, kako ne delati napak in graditi popolno zvezo že od začetka. Vse to mi je koristilo in verjamem, da nam je prihranilo ali vsaj skrajšalo nekatere bitke. Vendar zaradi tega nisem postala popolna žena, kot sem upala, da bom.

Ste tudi vi razočarani, ko ugotovite, da niste odreagirali popolno?
Jadikujete, ker kljub želji po popolnosti, da se morate očistiti v Božji ljubezni, nepopolnosti in napake vedno posežejo v vaše življenje.

Sporočam vam, da se nikoli ne bo mogoče popolnoma odreči sebi, dokler smo na zemlji. Treba je zdržati, dokler bo Bogu všeč, da nas kliče v nebesa, in dokler se zatikamo v nepomembne stvari, ne bomo resnično prinesli ničesar dragocenega … Splošno načelo je, da v tem življenju nihče ne bo živel tako sveto, da ne bi bil podvržen nepopolnostim!”

pater Josip Tissoti (Kako izkoristiti lastne napake v duhovnem življenju)

Včasih sem bila razočarana sama nad seboj. Žalostna bi bila, če bi videla, da s svojimi napakami, grehi in nepopolnostmi povzročam bolečino tistemu, ki ga imam najraje, škodim najinemu odnosu.

Potem sem se spomnila te knjige, ki sem jo prebrala, še preden sem spoznala sedanjega moža. V svojih prizadevanjih, da bi bila popolna, sem zanemarila dejstvo nagnjenosti h grehu in nepopolnosti, pa tudi potrebo po Božji milosti.

Zanemarjala sem tudi dejstvo, da vse življenje rastemo v svetosti. Bog me zdaj po zakonskem življenju melje in oblikuje, da bi mu bolj ugajala. Vseh svojih napak in nepopolnosti ni mogoče popraviti vnaprej. Treba je živeti v trenutku, z vsemi nepopolnostmi, in dovoliti Bogu, da deluje v nas in nas preoblikuje.

Mislila sem, da sem se naučil te lekcije, potem pa …
Iz dneva v dan sem se morala sprijazniti z dejstvom, da nisem popolna žena. Počasi sem se celo začela veseliti, da me ima mož rad in sprejema kot nepopolno. Hvaležna sem mu, da mi stoji ob strani, ko poskušam biti boljša, vendar mi ne zameri, če mi ne uspe. Ljubezen mu je pomembna. Pomemben mu je trud. To me je nekoliko približalo dinamiki Božjega odnosa z nami ljudmi. Bog pozna naše slabosti, ne presenečajo ga naši padci, a nič ga ne veseli bolj kot ljubezen, s katero se trudimo, da bi bili boljši in Mu bolj všeč.

In ko sem mislila, da sem to lekcijo osvojila in sprejela svojo nepopolnost, se je Bog odločil, da nama da otroka. In spet sem na začetku. Berem, raziskujem, se pogovarjam, posvetujem, skrbi me, kakšna bom … in spet potihem upam, da bo moje materinstvo popolno. In Bog se smeje, moje upanje mu je sladko. In On je že pripravljen, da me ujame, ko padem, da ne padem v obup, ampak v morje Njegovega usmiljenja.

vir: Lea Čorić, Žena vrsna

foto: Urška Bernik

priredila in obj.: Neža Novak