V zakonu z nevernim pogosto ni enostavno

Zakonsko življenje samo po sebi ni enostavno. Za zdrav intimen odnos se predpostavlja, da sta osebi zreli, odgovorni, samostojni, nesebični in predvsem odločeni, da vedno znova iščeta enost v zakonu, ne da bi zanikala medsebojno različnost.

Verni zakonci iščemo to enost v povezanosti z Bogom. On je tisti, ki nama pomaga odpuščati. Z Njim preverjava najine načrte. Z Njegovo pomočjo vztrajava tudi ko je težko, saj verujeva, da naju je On pripeljal skupaj v zakon.

Ko sva eno v istem Božjem duhu, med nama ni več nepremostljivih ovir. Lažje najdeva kompromis v skupnem načrtovanju in uglašenost v različnem čustvovanju.

Kaj pa, če zakonec noče sodelovati pri molitvi, pri nedeljski sveti maši, pri blagoslovu doma…? Pred poroko marsikdo zagotavlja svojemu izbrancu ali izbranki, da mu to veliko pomeni. Kasneje pa se izkaže, da je šlo bolj za obljube in ne za pravo odločitev.

Tak je podoben drugemu sinu iz prilike, ki reče: »Grem, Gospod,« vendar ni šel. Njegova odločitev ni bila osebna iz dveh razlogov: ker še ni spoznal Gospoda in njegovih dobrih načrtov in ker hoče ostati v svoji na videz varni ‘coni udobja’.

Kaj v takem primeru preostane sozakoncu?

Božja beseda nas opominja, naj na takega človeka nikakor ne gledamo zviška. Prigovarjanje in popravljanje tudi ne zaleže. Če sozakonca lahko kaj prepriča in pritegne k Bogu, so vidni sadovi Božjega delovanja v mojem življenju. Poleg molitve za sozakonca je torej nujno, da ne pozabimo moliti zase, da sem najprej jaz sam Njegova živa priča. Naj nas bodri vera, da zmore Bog vsako zgodbo obrniti v dobro, dokler ga vsaj mi vključujemo v svoje življenje.

Foto: unsplash

Obj.: L. M.