Papeževa kateheza: Sveti Duh daje vernikom novo življenje, življenje Božjih otrok

Svetopisemski odlomek: Jn 14,15-17

[Jezus je rekel svojim učencem:]  »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.

Kateheza: »Verujem v Svetega Duha.« Sveti Duh v življenju Cerkve.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Z današnjo katehezo se bomo od tega, kar nam je o Svetem Duhu razodelo Sveto pismo, preusmerili k temu, kako je Sveti Duh navzoč in kako deluje v življenju Cerkve. Sveti Duh je navzoč in delujoč v našem krščanskem življenju.

V prvih treh stoletjih Cerkev ni čutila potrebe, da bi izrecno opredelila svojo vero v Svetega Duha. V najstarejši veroizpovedi Cerkve, tako imenovani Apostolski veroizpovedi, je po trditvi: »Verujem v Boga Očeta, stvarnika nebes in zemlje, in v Jezusa Kristusa, ki je bil rojen, je umrl, šel pred pekel, vstal in šel v nebesa«, dodano: »Verujem v Svetega Duha«, in nič več, brez kakršne koli nadrobnosti.

Herezija je Cerkev spodbudila, da je pojasnila to svojo vero. Ko se je ta proces začel – s svetim Atanazijem v četrtem stoletju –, je bila prav njena izkušnja posvečujočega in božanskega delovanja Svetega Duha tista, ki je Cerkev pripeljala do gotovosti o popolni božanskosti Svetega Duha. To se je zgodilo na ekumenskem koncilu v Konstantinoplu leta 381, ki je božanskost Svetega Duha opredelil z znanimi besedami, ki jih ponavljamo še danes: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina; ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih.«

Reči, da je Sveti Duh »Gospod«, je enako kot reči, da si z Bogom deli »oblast«, ki pripada svetu Stvarnika in ne svetu ustvarjenih bitij. Močnejša izjava je, da mu pripadata enaka slava in čaščenje kot Očetu in Sinu. To je argument o enakosti v časti, ki je bil všeč svetemu Baziliju Velikemu, ki je bil glavni snovalec te formule, da je namreč Sveti Duh Gospod, da je Bog.

Koncilska opredelitev ni bila končna, ampak začetna točka. In dejansko, ko so bili preseženi zgodovinski razlogi, ki so preprečevali natančnejšo opredelitev božanskosti Svetega Duha, se jo je mirno izrekalo v bogoslužju Cerkve in njeni teologiji. Že sveti Gregor Nazianški bo po tem koncilu brez večjih zadržkov zatrdil: »Ali je torej Sveti Duh Bog? Gotovo! Ali je enakega bistva? Da, je, če je pravi Bog« (Oratio 31, 5.10).

Kaj nam, današnjim vernikom, pravi del vere, ki ga vsako nedeljo izpovemo pri maši: »Verujem v Svetega Duha«? V preteklosti so se ukvarjali predvsem s trditvijo, da Sveti Duh »izhaja iz Očeta«. Latinska Cerkev je to trditev kmalu dopolnila in k veri med mašo dodala, da Sveti Duh izhaja »tudi iz Sina«. Ker je v latinščini izraz za »in iz Sina« »Filioque«, je iz tega nastal spor, znan pod tem imenom, ki je bil razlog (ali izgovor) za mnoge spore in ločitve med vzhodno Cerkvijo in zahodno Cerkvijo. Zagotovo se na tem mestu ne gre ukvarjati s tem vprašanjem, ki je – med drugim v ozračju dialoga, ki se je vzpostavil med obema Cerkvama – izgubilo ostrino preteklosti in danes dopušča upanje na popolno medsebojno sprejemanje, kot eno glavnih »spravljenih razlik«. Všeč mi je reči »spravljene razlike«. Med kristjani je veliko razlik: ta pripada tej šoli, ta pripada tisti šoli; ta je protestant, tisti je nekaj drugega. Pomembno je, da so te razlike spravljene v ljubezni skupne hoje.

S tem, ko smo premagali to oviro, lahko danes izpostavimo za nas najpomembnejšo posebno pravico, ki je razglašena v členu veroizpovedi, namreč da je Sveti Duh »oživljajoč«, to je, da daje življenje. Vprašajmo se, kakšno življenje daje Sveti Duh. Na začetku, pri stvarjenju, Božji dih daje Adamu naravno življenje; iz blata naredi »živo bitje« (prim. 1 Mz 2,7). Zdaj, v novem stvarjenju, je Sveti Duh tisti, ki vernikom daje novo življenje, Kristusovo življenje, nadnaravno življenje, življenje Božjih otrok. Pavel zatrdi: »Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.« (Rim 8,2).

Kje je v vsem tem velika in tolažilna vest za nas? To je, da je življenje, ki nam ga je dal Sveti Duh, večno življenje! Vera nas osvobaja groze, da bi morali priznati, da se tu vse konča, da ni odkupitve za trpljenje in krivico, ki vladata na zemlji. Apostol nam zagotavlja: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11). Duh prebiva v nas, je v nas.

Gojimo to vero tudi za tiste, ki so pogosto ne po lastni krivdi prikrajšani zanjo in življenju ne zmorejo dati smisla. In ne pozabimo se zahvaliti Njemu, ki nam je s svojo smrtjo pridobil ta neprecenljivi dar.

vir: Vatican News

foto: zajem zaslona

obj.: Neža Novak