Ponedeljek, 18. november 2024: Jezus in slepi

Jezus in slepi

Pred nami je še eno srečanje med Jezusom in človekom, ki prihaja do njega s svojimi prošnjami oz. željami. Ob teh srečanjih lahko prepoznavamo sami sebe in odkrivamo držo, ki nas Bogu približuje ali pa nas od njega oddaljuje.

Ubogega slepega berača je Jezus brez pomislekov uslišal. Zakaj? V čem je razlika z drugimi srečanji?

Pred nami je slepi. Ko je ta slišal, da gre mimo Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« 

Klicati Jezusa po imenu pomeni tudi poznati ga in ga ljubiti. Jezus je Bog, ki nam prihaja naproti. Bog je samo usmiljenje in nam daje usmiljenje ne po naših zaslugah, ampak po naših potrebah.

Slepega so hoteli utišati. To je lahko tudi skušnjava, ki nam govori, naj bomo tiho, da je vse brez pomena. Prav zato je potrebno še bolj na glas klicati Gospodovo ime. V našem srcu je molitev. Potrebno je vztrajati in ta molitev postane naravna kot utrip srca. Tudi če je molitev težka, če vztrajamo pri klicanju, se bo Gospod gotovo ustavil.

Jezus pokliče slepega tudi preko drugih (slepih apostolov), preko naše zgodovine, ki se nam zdi slepa, oddaljena od Boga. Potrebno je korajžno zaupati! Potrebno je upoštevati tudi slepe apostole. To je vera! Slepi je verjel, preden je bil ozdravljen! Verujemo lahko tudi v preizkušnjah.

Božje odrešenje pa človeka dvigne (vstani!), da lahko gleda Boga iz oči v oči. To je polnost naše vere.

Kaj hočeš, da ti storim? Odgovor je jasen. Vendar Bog ničesar ne vsiljuje. Poseže samo, če si iz srca želimo, če smo odprti za njegovo milost.  Slepi ponovno zaživi v božji luči, ponovno kot božji otrok.  In brez oklevanja (kot sicer to počno Jezusovi učenci) sledi Kristusu v Jeruzalem, kjer bo Jezus križan. Duhovno življenje je namreč pot.

Berač se več kot očitno zaveda, da je potreben usmiljenja. Bogu ne more naročati, kaj naj mu stori, lahko ga le ponižno prosi. Tudi pomagati si ne more sam, mora pa narediti vse, kar je v njegovi moči. Zato kriči v množico, potem odvrže svoj plašč, skoči pokonci in pohiti k Jezusu. To je v njegovi moči in to naredi z globoko vero in močno voljo. Ko je prošnja uslišana, ne omahuje in se ne vrača niti po plašč, ampak gre naprej za Jezusom.

Evangelij nam govori o ponižnosti. Če hočemo hoditi za Jezusom, je vedno nujna jasna zavest o naši majhnosti. Vsi smo pravzaprav pred Bogom ubogi berači. Ne zmoremo popolnosti, h kateri nas vabi, ne zmoremo videti vsega, kar bi morali. Zgled slepega nas vabi, da naredimo, kar moremo in se izročamo Njegovemu usmiljenju. Naj nas v tej zavesti o veličini Božjega usmiljenja in naši majhnosti utrjuje tudi naša molitev.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak