Torek, 19. november 2024: Zahejeva zgodba

Zahejeva zgodba

Danes nam evangelij predstavlja očarljivo Zahejevo zgodbo.

Jezus je prišel v Jeriho. Ni prvič, da je šel tja; tokrat je na poti v mesto ozdravil tudi slepega. To nam pojasni, zakaj ga pričakuje tolikšna množica. Zahej – bil je »višji cestninar in bogat človek« – ga je hotel bolje videti, zato spleza na drevo ob poti, ker bi moral iti tam mimo.

Jezus ravna enako kakor Bog. On sprejema tako tiste, ki jih zavrže politični sistem: reveže in zatirane, kot tudi tiste, ki jih zavrača verski sistem: pogane, javne grešnike, prostitutke. Kdor ne sprejme tega Božjega ravnanja, se sam izključi iz odrešenja; kdor hoče za vsako ceno zapostavljati, je zapostavljen. Jezus tu prinaša odrešenje v Zahejevo hišo in pusti zunaj godrnjajoče in premišljene ošabneže iz Jerihe.

Jasno je, da Jezus nikoli ni laskal bogatašem in ni nikoli iskal njihovih uslug s tem, da bi pred njimi ublažil zahteve svojega evangelija. Prav nasprotno! Preden je Zahej slišal Jezusove besede: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje«, je moral sprejeti pogumno odločitev: dati revežem polovico svojega denarja in nakopičenega premoženja, popraviti posledice svojega izsiljevanja in jih četverno povrniti. Če dobro pomislimo, sta to dve stvari, ki sta se zahtevali od bogataša pogum in žrtev, ki je bila podobna ali pa celo večja od tega, da bi razdal vse in živel brez odgovornosti. Zahejev primer se nam tako zdi kot ogledalo evangeljskega spreobrnjenja, ki je vedno hkrati spreobrnjenje k Bogu in k ljudem.

Iz današnjega evangeljskega odlomka za bogataše plivka upanje, pa tudi povabilo. Tudi oni so lahko, če hočejo, resnični Jezusovi učenci; toda korenito morajo spremeniti držo in mnenje glede njihovega bogastva. Ni rečeno, da je edini način za urejanje njihovega premoženjskega stanja ravno »prodati in razdeliti revežem«; danes bi bila lahko druga, celo boljša pot, a hkrati skladna z evangelijem, če bi svoj denar uporabili odgovorno in v duhu socialne pravičnosti; na primer tako, da bi pravičneje razdelili dobiček med delavce, če je podjetje dejavno, pa tudi za ceno finančnih žrtev izboljšali pogoje dela v podjetju in se tako zadovoljili z dostojnejšim dobičkom. Poleg teh zahtev, ki se ne tičejo mnogih, ostaja dolžnost, da po svojih močeh prispevamo pri poštenih socialnih dejavnostih: pomagati ljudem, ki so preživeli naravno ujmo, podpirati misijone, predvsem pa pošteno plačevati davke (to je vedno normalen način delitve lastnega zaslužka s širšo skupnostjo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak