V zakonu je koristno poznati nekaj pravil zdravega prepira

Pričevanje zakonskega para o tem, da je prepiranje v zakonu tudi ena od umetnosti, ki se jo moramo naučiti …

Pravijo, da se moraš naučiti, kako se prepirati. Midva se ob tem drživa nekaj pravil. Na prvem mestu je spoštljivost. ob tem, da svojega moža toliko poznam, da točno vem, kaj moram reči, da ga užalim, ali še huje, prizadenem. V trenutku jeze, prizadetosti, užaljenosti je samo od mene odvisno, ali bom besedo izrekla ali ne. Prav tako mi je jasno, da mi bo že v naslednjem trenutku žal za to. Beseda lahko rani veliko globlje kot kaj drugega.

Zelo kmalu sva tudi ugotovila, da prepir, ki se mu pri družijo še stare zgodbe v smislu »najprej novi komadi, potem pa stare uspešnice« ne vodi nikamor. Zato velja, da ko nekaj dokončno rešiva, si tega nikoli več ne očitava. Nihče namreč ni ponosen na svoje (pretekle) napake in zagotovo spominjanje nanje ne pripomore k zakonskemu miru. Ob tem se mi zdi pomembno tudi to, da kljub močnemu čustvenemu stanju, v katerem se znajdeš sredi prepira, takrat ni čas za kakršno koli izsiljevanje s solzami ali besedami. V resnici za to ni nikoli pravi čas.

Če se imata zakonca še tako rada in sta neizmerno usklajena v tako rekoč vsem, prej ko slej vseeno vedno pride do nesporazuma, spora, do različnega razumevanja.

Pri reševanju sporov je prav, da se poslušava in si ne očitava, da stavkov ne začenjava s: »Ti si naredil to in to«, ampak: »Počutim se, kot da …« S tem se drugi ne počuti še dodatno napadenega. Če nečesa ne moreva razumeti (ženskim čustvom in težavam je res težko priti do dna), se trudiva sprejeti, verjeti.

Ideal v sporih med zakoncema mi pomeni, da se kljub različnosti, nestrinjanju, jezi, celo besu in še čem ohrani spoštljivost in iskrenost do sozakonca. Tako reševanje ima vedno srečen konec. Ko čez čas, ko napetost popusti, po-gledava nazaj, se pogosto smejeva vzrokom in načinu prepira. Kako zdravilno je, da se znaš iz takih stvari tudi norčevati, se jim smejati, jih karikirati. V takem smislu ne more priti do ponovnih očitkov, ampak le do ozdravitve, osvoboditve in včasih veliko smeha.

Naj se človek še tako trudi, okoliščine slej ko prej privedejo do tega, da se znajdeva v viharnem odnosu, da barka najinega zakona nemirno zaplove v razburkano morje. Takrat je tako pomirjujoče, da veva, da je z nama Jezus, saj sva ga povabila v svoj zakon. Tudi če se nama zdi, da spi kot v svetopisemskem odlomku, je z nama in bo ob zaupanju in klicanju tudi pomiril viharno morje. Kako osvobajajoče je, da je naš bog Bog odnosa, Bog ljubezni, to je ključno.

Tako o prepiru razmišljata zakonca Klara in Blaž Otrin. V svoji knjigi Dve zgodbi enega obraza sta na privlačen in konkreten način popisala še mnoga druga spoznanja, izzive in izkušnje iz svojega zakonskega življenja.

Foto: freepik

Vir: Klara in Blaž Otrin: Dve zgodbi enega zakona. Družina, Ljubljana, 2024.

Obj.: L. M.