Nedelja, 30. marec 2025: 4. postna nedelja

4. postna nedelja

Pred nami sta dva sinova, ki sta uboga sinova, ker v njima ni nobenega pravega življenja. Užitek, lagodje, priznanje itd. to je moto njunega življenja. Kje je prostor za ustvarjalnost, polnost, navdušenje, skratka polno življenje? Seveda ga ni, ker je Oče tako ozkega, tradicionalnega kova, da razume le delo, prizadevanje, življenje za drugega, ljubezen, sočutje ipd. Oče bi moral spremeniti pogled. Videti bi moral, da je življenje v zabavah, bogastvu, materializmu, izživljanju itd.

Oče ostaja kot pribito na svojih stališčih in ljubi naprej. Neverjetno! Najprej zato, ker tako svobodno izroča sinovoma svobodo, ki jo bosta spet in spet zapravila. In neverjetno zato, ker ne obupa, da ima tako ‘zanikrna’ sinova. Kako da ne obupa? Kako da ne vrže puške v koruzo in ju nažene iz hiše? Odgovor je jasen, ker je drugačen. Ljubi in ne pričakuje plačila. Ljubi in v tem je vsa skrivnost svobode, ki je sinova ne dojameta. Ljubi in ve, da je ljubezen vedno križana, a nič zato. Vredno je ljubiti!

Vredno je ljubiti. Bog nas ne ‘nažene’ proč, čeprav stikamo po svinjakih tega sveta in tarnamo nad nesvobodo v Božji hiši. Vredno je ljubiti, ker nas Bog ljubi in je vedno nova, živa priča resnice, da le ljubezen v resnici osvobaja.

Zanimivo je tudi, kdo je pripravljen slišati Očeta in kdo ne. Mlajši sin, se je zavedal, da ni vreden vstopiti, a ne protestira. Ko ga Oče povabi, vstopi, starejši sin pa, pravi evangelij, ni hotel vstopiti kljub prigovarjanju.

To je pogosto zgodba naših odnosov. Razžira nas krivica in ljubosumje. Tekmovalnost in zavist ubijata naše sodelovanje. Zapiramo se vase in bežimo iz odnosov. Nazadnje je v nas kup jeze in nezadovoljstva. Ukvarjamo se le še s tem, kaj počne drugi in kako ubogi smo, ker nihče ne poskrbi za nas. Tudi če nam kdo želi predstaviti drugačno podobo, je ne želimo ali ne moremo slišati. Rešitev je preprosta, a čeprav na nek način zahtevna. Začeti moramo z vprašanjem o ljubečem Očetu. Slišati moramo tisto, kar nam želi povedati. Če ne, pa se moramo vsaj podati na lov za svobodo kot mlajši sin. Prepričan sem, da nas bo pot v svobodo pripeljala na domači prag, ki istemu Očetu, ki smo ga na začetku videli kot krivičnega. Nikar pa ne ostajajmo nesrečni doma z goro krivice in obsojanja. Vse je boljše kot ostati nesrečen godrnjač!

Najbrž ste že slišali, da so ljudje, ki so hvaležni, srečnejši. Vendarle pa je stvar slišati lažja, kot je v resnici.

Se vam pogosto zdi, da imate vse, pa morda niti niste tako srečni, kot bi lahko bili? Današnji svet potrošništva nam ponuja ogromno. In nas prepričuje kaj vse potrebujemo, da bomo lahko srečni. Zato ni nič nenavadnega, da se kmalu zapletemo v miselnost, da nam zmeraj nekaj manjka. In nismo nikoli zadovoljni.

V razvitem svetu se to dogaja vsem, otrokom in odraslim. Da bi prekinili začaran krog, pa moramo spremeniti svoj pogled. Obrniti se moramo od tistega, česar nimamo, k tistemu, kar imamo. In se za vse zahvaljevati. Najbrž poznate: »Tisti, ki ne zna biti srečen s tem, kar ima, ne bo srečen tudi, ko bo dobil tisto, česar nima.« Prebujati in gojiti v sebi občutke hvaležnosti v vsakem dnevu je življenjska nujnost. Brez hvaležnosti postanemo arogantni in usmerjeni sami vase. Ob tem, ko se zahvaljujemo, pa se spomnimo na vse, kar imamo. Če se osredotočimo na to, kar imamo, postanemo mirnejši in srečnejši.

Hvaležnost spodbuja srce, da preobrača težave v darove, napake v preizkušnje. Ko spremenimo pogled na svet, se spremeni tudi naš svet, postanemo zadovoljni. Kako lahko negujemo hvaležnost?

Nekaj konkretnih  predlogov: Vsak dan si na listek napišem tri stvari, za katere sem hvaležen v tistem dnevu. Lahko to storim že zgodaj zjutraj ali pa zvečer pred spanjem. Obesimo ga na hladilnik in preberimo vsakič, ko bomo hladilnik odprli. Večkrat, ko bodo naši možgani dobili signale hvaležnosti, bogatejši se bomo počutili.

Ste ljubljeni osebi že povedali, koliko vam pomeni? Napišite pismo in ji ga pošljite. Če zberete pogum, ga lahko preberete tudi na glas. Verjamemo, da bo kljub težki nalogi, učinek nepozaben.

Teden dni brez pritoževanja in kritiziranja. Se vam zdi to znanstvena fantastika? Naredite poskus in skušajte za teden dni ukiniti kritiko in pritoževanje. Kaj vam je pomembnejše v življenju, živeti ali vedno jamrati? Poskusite sami in spodbudite ljudi okoli sebe. Če je izziv pretežak, poskusite z lažjim – vsakič, ko se boste čez nekaj/nekoga pritožili, se hkrati za nekaj/nekoga zahvalite. Stare navade se spreminjajo počasi, pa vendar se.

Morda boste tudi vi lahko kmalu dejali: »Ko sem začel preštevati blagoslove v mojem življenju, se mi je življenje obrnilo na glavo.« Občutenje in izražanje hvaležnosti nam daje veliko, zelo veliko. Pokaže, da smo začutili obdarovanost. S tem občutkom  pa je pri nas doma sreča in ljubezen.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak