Duhovništvo je posebna avantura, težko razumljiva celo duhovniku samemu

Na praznik sv. Petra in Pavla škofje posvečujejo novomašnike. Posebej pomenljiv del obreda posvečevanja duhovnikov je, ko kandidat za duhovništvo tik pred posvetitvijo med petjem litanij vseh svetnikov leže na tla, z obrazom navzdol, z dlanema pa si podloži čelo. Smisel tega dejanja nam odkriva izkušnja sv. Pavla. Prikličimo si v spomin, kako je sv. Pavel postal apostol. Preobrat, kakršnega je doživel on, simbolno pa tudi dejansko doživi vsak, ki sprejme duhovništvo.

Pavlov padec s konja na tla

Sv. Pavel je bil učenec Gamaliela, znamenitega farizejskega učitelja postave. Gamaliel je bil tisti ugledni mož, ki je na začetku preganjanja prvih kristjanov v Jeruzalemu svetoval judovskemu velikemu zboru: »Ne dotikajte se teh ljudi in pustite jih, zakaj če je to delo človeško, bo razpadlo; če pa je od Boga, jih ne boste mogli uničiti, da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu« (Apd 5,38-39).

Pavel je imel torej najboljšo in najuglednejšo izobrazbo tedanjega časa, obenem pa je bil zagrizen privrženec judovskih izročil. Zaradi obrambe teh izročil, je celo odobraval umor prvega mučenca sv. Štefana. Po tem dogodku je v svoji vnemi »vdiral v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo,« beremo v Apostolskih delih (prim. Apd 8,3). A mu to ni bilo dovolj. Sv. Luka je v Apostolskih delih zapisal, da je Pavel »še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k velikemu duhovniku in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem« (Apd 9,1–2).

Pavel je imel dvoje, vsaj na videz vse potrebno, kar naj bi označevalo dobrega vernika: izobrazbo o Bogu in gorečnost za Boga. Toda na poti v Damask je Kristus poskrbel, da je Pavel izgubil oboje. Vrgel ga je s konja. Pavel je obležal v prahu in je oslepel. Vse, kar je o veri in božjih stvareh vedel do tedaj, vse, kar se je naučil v šoli pri Gamalielu, se je razblinilo. Pavla, farizeja, ni bilo več, bil je zlomljen, ni mogel več naprej. Spremljevalci so ga dvignili ter ga nemočnega in zbeganega peljali v Damask. Ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo. Vse mu je ušlo iz rok. Prej je on grabil druge in jih vodil, kamor niso hoteli. Sedaj so drugi prijeli njega in ga vodili, ne da bi vedel kam in zakaj.

Mojzesov preobrat

Pavlov padec s konja v prah je bil podoben Mojzesovi zgodbi. Tudi Mojzes je s svojo močjo udaril po egipčanskem rablju in ga usmrtil. Toda Mojzes, fanatični junak, ki je gorel za pravice svojega ljudstva, je kot Pavel doživel popoln polom. Iz Egipta, kjer si je hotel med rojaki narediti ime in se ponašati z zaslugami za njihovo osvoboditev, se je moral umakniti v puščavo. Čutil je, da je z njim konec. Ni imel nobenega svojega načrta več, postal je navaden pastir ovac, anoninem nomad. Po dolgem času, ko ni ničesar več pričakoval, ga je Bog na pašniku nagovoril. Poklical ga iz gorečega grma in ga napravil za orodje svojih načrtov. Po srečanju z Bogom pred gorečim grmom Mojzes ni več sledil svojim načrtom, temveč Božjim. Bil je drug človek. Ni se več zanašal na svojo moč in spoznanje, ampak na Boga, ki mu je naloge sproti odkazoval.

Pavlovo spreobrnjenje

Tudi Pavel po padcu s konja ni več sledil svojim načrtom, ampak Kristusovim. Dovoljenje velikega duhovnika, da po Damasku lovi kristjane in jih vodi v ječo, je vrgel stran. Popoln človeški zlom je Mojzesa in Pavla spremenil. Pavel se je iz fanatika, spremenil v oznanjevalca ljubezni. Napisal je znameniti slavospev pravi ljubezni, ki ga beremo pri porokah: Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. … Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva … Ljubezen nikoli ne mine (prim. 1 Kor 12).

Pavel se je moral po padcu s konja, ko je Kristus popolnoma spremenil potek njegovega življenja, vsega naučiti na novo. Šolsko modrost je nadomestil z modrostjo, ki mu jo je Kristus podaril v Svetem Duhu. Odkril je, da se Božjega kraljestva ne gradi prek trupel, kot je mislil nekoč, ko se je lotil preganjanja kristjanov, ali kot mladi Mojzes, ki je za velike cilje ubijal. Pavel se ni več zanašal na svoje znanje, ni več deloval z visokostjo besede, temveč je jecljaje in z ljubeznijo oznanjal, kar je veroval in upal. V drugem pismu Korinčanom je zapisal, da je zanj dovolj Kristusova milost, zato njegove človeške pomanjkljivosti niso usodne, kajti tisto, česar ne zna sam, dopolnjuje Kristusovo skrivnostno delovanje v dušah ljudi in v svetu, v katerega vstopa (prim. 2 Kor 12, 9). In dodal paradoksno misel: »Zato sem bom zelo rad ponašal s svojimi slabostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10).

Duhovnik kandidat mora pasti na tla

Prav za to, kar sta doživela Pavel in Mojzes, gre tudi pri posvečevanju duhovnikov, ko kandidat za duhovnika pred posvečenjem pade na tla. V nekem smislu mora pozabiti, da ima diplomo Teološke fakultete. Njegova diploma mora v prah, postati mora slep zanjo, ker ni zagotovilo uspešnega pastoralnega dela in oznanjevanja. Pozabiti mora, da bi rad kaj pomenil v družbi in Cerkvi. Kajti s kakršno koli močjo, ki bi izhajala iz njega, ne bi mogel med ljudi ponesti Kristusovega imena. Nekoč močni Pavel je bil neuporaben za apostola. Šele Pavel, ki je oslepel in s pomočjo spremljevalcev vstal iz prahu, je lahko postal apostol narodov. Šele Mojzes, ki je v velikih preizkušnjah na poti skozi puščavo klical Boga, je lahko ljudstvo vodil v Obljubljeno deželo. Mojzes, ki bi se v velikih stiskah v puščavi zanašal na svojo iznajdljivost in pretkanost, bi v puščavi umrl skupaj z ljudmi, ki so mu bili zaupani.

Duhovnikovo poslanstvo

Novomašnik je posvečen zato, da bi kot sv. Pavel nadaljeval Kristusovo delo. Njegovo delo pa je, da je prišel ljudi reševat, ne pa sodit. Drugo veliko poslanstvo Jezusa je bilo, da je ljudem pomagal premagovati strah. Ljudi uničuje strah pred nesrečo, pred izgubo službe, pred tem, da ne bodo dosegli javnega uspeha, strah pred izgubo zdravja, ljubljene osebe itd. Človekov strah na tem svetu je realen. Naše življenje v tem svetu je en sam velik strah in negotovost.

Duhovnik je v svetu zato, da sebe in ljudi vedno znova spomni, da vera strah prežene, ali vsaj ublaži, ker nam, če smo v Bogu, nobena nevarnost ne more do živega. Zato duhovnik ponavlja za Jezusom: »Ne bojte tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti. /…/ Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej« (Mt 10,28–31)!

Sodobni človek je nemara bolj prestrašen kot kdaj koli prej. Nad nami ždijo nešteti predpisi in zakoni, zato smo tako rekoč nenehno v kakem prekršku. Strah, ki pritiska na sodobnega človeka, ker vedno v čem zamuja, ali krši predpise, mnoge duševno zlomi, ali pa je vzrok nevarnih obolenj.

Zgled sv. Petra

Sredi tega ozračja stresa in strahov duhovnik oznanja Božje kraljestvo. S sv. Petrom ponavlja, da za ozdravitev in lajšanje tegob, ki nas doletijo, nima ne srebra ne zlata, ampak besedo Jezusa Kristusa. A tako kot vsi ljudje, je lahko tudi duhovnik v precepu, ali bo zaupal Kristusu, ali pa bo pri oznanjevanju zgolj najemnik, da bo imel oznanjevanje le za postransko nalogo, dejansko pa se bo opiral na vidno, na tisto, kar bo organiziral, zgradil in obnovil, ker to verniki opazijo in pohvalijo, za zidove in zvonove radi namenijo svoje prispevke. Kajti trajnost Božjega kraljestva vidijo v obnovljenih zidovih, in ne v tem, kar Kristus dela v dušah.

Vsak duhovnik bi moral večkrat pomisliti tudi na sv. Petra, ki je bil zelo stvaren, velik realist, preživljal se je namreč z ribištvom. A prav tisto, kar je imel najbolj trdno v rokah, mreže in čoln, je po srečanju s Kristusom opustil, in šel, kamor ni želel. V letih druženja z Jezusom je Peter dozorel in sprejel njegove besede: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasoval in odvedel, kamor nočeš« (Jn 21,18–19).

Duhovništvo je neka posebna avantura, težko razumljiva celo duhovniku samemu. A konec koncev je življenje slehernega izmed nas skrivnostno nepredvidljivo. Zato za vse nas velja: »Zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

P.S.: Objavljen prispevek je nagovor, ki ga je imel g. Milan Knep, duhovnik pomočnik v ljubljanski stolnici na nedeljo, 29. julija, na praznik apostolov Petra in Pavla.

Avtor: Milan Knep

Foto: Vatican Media

Obj.: L. M.