Sveti Karel de Foucauld o božični skrivnosti

»Charles mali Jezusov brat« kakor se je sam imenoval, je ustanovitelj skupnosti malih Jezusovih bratov in sester. Evangelij je živel tako močno, da je sam postal živi evangelij.

 

In rodila je sina, prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli … (Lk 2,7)

»Rojen sem, rojen za vas, rojen v votlini,

decembra, v mrazu, zapuščenosti, sredi zimske noči,

v revščini, ki je ne poznajo najrevnejši,

v osamljenosti in zapuščenosti, ki je ni večje na svetu …

Česa vas učim, otroci moji, s tem rojstvom? …

Verovati v mojo ljubezen, Vame, ki sem vas ljubil do …,

upati Vame, Mene, ki vas tako ljubim (…)

 

Ljubite Me, ljubite Me, ko me imate tako blizu,

ki se vam tako dajem, ki sem tako ljubezniv;

Mene, ki se vam v svoji neizrekljivi dobroti

ne dajem ob rojstvu le za nekaj dni, za nekaj let,

ampak sem poslej v vaših rokah vse do konca časov.

Premislite, kakšno neizmerno srečo vam naklanjam s svojim rojstvom (…)

S tem da sem postal tako majhen otrok, tako mil otrok,

vam kličem: zaupanje! Domačnost!

Ne bojte se Me, pridite k Meni,

vzemite Me v naročje, molite Me!

A ko me molite, mi dajte to, kar hočejo otroci: poljube;

ne bojte se, ne bodite tako boječi pred tako milim detetom,

ki se vam smehlja, ne bojte se!

Naj vas bo sama nežnost, sama ljubezen in samo zaupanje …

… Postal sem, in to stokrat povedal, vaš Oče …

Čeprav me molite kot Boga,

hočem od vas otroško in bratovsko ljubezen:

predanost, zaupanje …«

 

 

 

Sveti Karel de Foucauld, ki je nekaj časa tudi sam živel v Sveti deželi je za božič svojemu prijatelju pisal:

»Če je božič začetek našega veselja,

je za Jezusa začetek bolečin …

Božič je le osem dni od obreze …

Betlehem je le osem kilometrov od Jeruzalema.

Ko si v Palestini, te to boleče prizadene:

ko sem bil za božič 1888 v Betlehemu

pri polnočnici in v votlini prejel sveto obhajilo,

sem se čez dva ali tri dni vrnil v Jeruzalem.

Srečo, ki sem jo občutil, ko sem molil v votlini,

kjer so odzvanjali Jezusovi, Marijini in Jožefovi glasovi

in kjer sem jim bil tako blizu, je bila nepopisna …

A jojmene! Po enourni hoji so se dvigale

pred mano cerkev Božjega groba, Kalvarija, Oljska gora

in moral sem, hočeš nočeš, preusmeriti svoje misli,

saj sem se znašel pod križem.«

 

Vir: Charles de Foucauld, Pisma in zapiski, Družina, Ljubljana 1991

Foto: pixabay

Obj.: BR : )