Marija Magdalena, ženska, ki je ostala ob Jezusu

Kdo med nami še ni slišal za Jezusovo zvesto učenko, Marijo Magdaleno?

Marija Magdalena stoji v evangelijih na mestu, ki nam pripovedujejo o koncih in novih začetkih, lahko rečemo v prelomnih trenutkih. Njeno ime se ne pojavi na začetku pripovedi kot ime nekoga, ki bi imel posebno družbeno težo, ampak predvsem kot ime žene, ki je bila osvobojena. Evangelij po Luku jo predstavi zelo preprosto in hkrati zelo pomenljivo: iz nje je Jezus izgnal sedem demonov (prim. Lk 8, 2). Jezus je ni označil za grešnico, ampak se ji je s svojo božansko močjo približal in jo ozdravil. Še več: z njo je vzpostavil stik (po katerem v resnici hrepeni vsak izmed nas) in se je preko ozdravljenja dotaknil v globino njene biti, kar jo je za vedno spremenilo.

In prav v tem srečanju z Gospodom se začne njena pot, ki jo je hodila z njim. Ni bila neka spektakularna ženska, niti ni bila na očeh množic, bila pa je zvesta. Sinoptični evangeliji – Evangelij po Mateju, Evangelij po Marku in Evangelij po Luku – jo postavljajo med žene, ki so Jezusa spremljale iz Galileje in mu služile. To pomeni, da ni bila zgolj občasna opazovalka, ampak del njegove skupnosti. Del tistih, ki so hodili z njim, ga poslušali, opazovali, premišljevali v sebi njegove besede in jih počasi začeenjali razumeti.

Ko se evangeljska pripoved približuje križu, postane njena drža še bolj zgovorna. Matej in Marko jo izrecno omenjata med ženami, ki od daleč opazujejo križanje (prim. Mt 27, 55–56; Mr 15 ,40–41). Marija Magdalena sicer ne stopi v ospredje, ne govori, ne razlaga, vendar pa kljub teži trenutkov ostaja tam, ob Jezusu. In v tej drži se razkrije nekaj bistvenega, tako zelo zahtevnnega (za človeka v tistem in današnjem času): ko večina odide, ker je realnost pretežka, je ona ostala. Ko se zdi, da je vse izgubljeno, ona še vedno ostane tam in gleda, opazuje in Jezusa podpira. Evangelist Luka sicer ne našteva imen oseb, ki so stale neposredno ob križu, a kasneje potrdi, da so bile to iste žene iz Galileje (prim. Lk 23, 49.55), med njimi tudi Marija Magdalena. V vseh treh sinoptičnih poročilih se izriše njena notranja drža: zvestoba, ki ne temelji na trenutnih občutjih, ampak na odnosu, ki ga je imela do Jezusa.

Ta zvestoba se nadaljuje tudi ob pokopu. Evangelista Matej in Marko poudarita zelo tiho, a zato tudi zelo pomembno podrobnost: Marija Magdalena sedi nasproti groba in opazuje, kam so položili Jezusovo telo (prim. Mt 27, 61; Mr 15, 47). Kot da bi si želela v srce vtisniti tudi ta trenutek in si zapomniti tudi to, kako telo so njenega Odrešenika položili k počitku. Kot da bi hotela ohraniti to vez z njim tudi tam, kjer se navidez vse konča. To ni bila le fizična prisotnost, ampak notranja drža in resnična odločitev: ne bom se umaknila, ostala bom, čeprav se je navidez vse končalo.

Nič ne preseneča, da jo evangelisti postavijo tudi v središče velikonočnega jutra. Prav ona je med prvimi, ki pridejo h grobu. V Evangeliju po Marku skupaj z drugimi ženami prinese dišave, da bi dokončala, kar je ostalo nedokončano (prim. Mr 16, 1). V Evangeliju po Mateju je dogodek še bolj dramatičen: Matej opisuje potres, angele, odvaljen kamen – in nato srečanje. Srečanje z vstalim. Jezus ji pride naproti in Marija Magdalena se ga dotakne, objame njegove noge (prim. Mt 28, 9). To ni več le pogled od daleč. To je bližina, ki se zgodi tistemu in jo lahko začuti le tisti, ki je ostal tudi takrat, ko je bilo težko.

Luka pa nam v evangeliju še razširi pogled. Poleg Marije Magdalene omenja še druge žene (prim. Lk 24, 10) in posebej izpostavi, kako njihovo pričevanje naleti na nerazumevanje. Apostoli njihove besede sprejmejo kot prazno govorjenje. Kot nekaj, kar pač ne more biti res. Zaznamo lahko tih, a zelo močan premik evangelija: prvo oznanilo vstajenja ne pride po ustaljenih poteh avtoritete, ki jo je sicer Jezus na nek način določil apostolom, ampak po poti pričevanja nekoga, ki je Jezusa zares srečal.

Že sv. Avguštin iz Hipona je ob teh razlikah med evangelisti opozoril, da ne gre za neskladja, ampak za dopolnjevanje. Vsak evangelist poudari nekaj drugega, a jedro pri vseh ostaja isto. Marija Magdalena je tam. Pod križem, ob grobu, na poti v novo, vstajenjsko jutro. Kot nit, ki povezuje razpad in ponovno rojstvo.

Skozi zgodovino pa njena podoba ni vedno ostala tako jasna, današnje razumevanje pa se vselej vrača k evangelijem: Marija Magdalena ni opredeljena kot grešnica, ampak kot učenka. Kot tista, ki je bila ozdravljena in je zato lahko sledila Jezusovemu nauku.

V cerkveni tradiciji si je zato pridobila naziv apostola apostolorum – apostolka apostolov. Ne zato, ker bi imela nek ugleden položaj, ampak ker je bila v nekem smislu poslana. V Evangelij po Janezu ji vstali Jezus reče, naj gre k njegovim bratom in jim pove, kaj se je zgodilo (prim. Jn 20, 17–18). Ona postane tisti glas, ki prvi izgovori: Gospod živi.

Če zgodbo skušamo povezati v neko celoto, Marija Magdalena ni lik spektakla, ampak lik, ki nas vodi k notranji resnici. Njena pot ni pot moči, ampak pot zvestobe. Ne izstopa po besedah, ampak po tem, da je ostala zvesta. In prav zato ji je dano, da prva vidi Gospoda. V njej se razkrije logika evangelija: vstajenje ne postane najprej predmet razlage, ampak dar tistemu, ki je vztrajal v odnosu.

Lahko si jo vzamemo za zgled tudi v današnjih časih. Ne zato, ker bi bila popolna (ker to ni bila, pa tudi mi nismo), ampak ker je bila dotaknjena. In ker iz tega dotika ni pobegnila. Ostala je – in v tej svoji drži je prepoznala življenje tam, kjer je bila še malo prej smrt.

pripravila: Neža Novak

foto: AI