Papež: Vsak izmed nas ima neskončno vrednost v skrivnosti Boga, ki je resnična stvarnost

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo vam voščim! V velikonočnem času se tako kot nastajajoča Cerkev vračamo k Jezusovim besedam, ki razkrijejo svoj polni pomen v luči njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Kar se je prej učencem izmikalo ali jih vznemirjalo, se sedaj ponovno pokaže v spominu, ogreje srce in daje upanje.« S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor z okna Apostolske palače na Trgu sv. Petra na 5. velikonočno nedeljo.

Evangelij, ki ga oznanjamo to nedeljo (Jn 14,1-12) nas uvaja v Učiteljev pogovor s svojimi med zadnjo večerjo. Na poseben način poslušamo obljubo, ki nas še sedaj vplete v skrivnost njegovega vstajenja. Jezus pravi: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (v. 3). Apostoli tako odkrijejo, da je v Bogu prostor za vsakogar. Dva izmed njih sta to izkusila že od prvega srečanja z Jezusom, pri reki Jordanu, ko je opazil, da hodita za njim in ju je povabil, naj tisto popoldne ostaneta v njegovi hiši (prim. Jn 1,39). Tudi sedaj, tik pred smrtjo, Jezus govori o hiši, tokrat veliko večji: to je Očetova hiša, njegovega in našega Očeta, v kateri je prostor za vse. Sin se opisuje kot služabnik, ki pripravlja sobe, da bi vsak brat in sestra ob prihodu svojo našel pripravljeno in bi čutil, da je od vedno  pričakovan in končno spet najden.

Predragi, v starem svetu, po katerem še vedno potujemo, pozornost pritegnejo ekskluzivni kraji, izkušnje, ki so dosegljive samo nekaterim, privilegij vstopa tja, kamor nihče drugi ne more. V novem svetu, v katerega pa nas vodi Vstali, je tisto, kar je najbolj dragoceno, dosegljivo vsem. Vendar zaradi tega ne izgubi privlačnosti. Nasprotno, tisto, kar je odprto za vse, prinaša veselje: hvaležnost prevzame mesto tekmovalnosti; sprejemanje izbriše izključevanje; obilje ne prinaša več neenakosti. Predvsem pa nihče ni zamenjan z nikomer drugim, nihče ni izgubljen. Smrt grozi z izbrisom imena in spomina, v Bogu pa je končno vsak to, kar je. V resnici je to kraj, ki ga iščemo vse življenje, včasih pripravljeni na vse, samo da bi dobili nekaj pozornosti in priznanja.

»Verujte«, nam pravi Jezus. Poglejte, v tem je skrivnost! »Verujete v Boga, tudi vame verujte« (Jn 14,1). Prav ta vera osvobaja naše srce nemira po imeti in pridobivati, prevare zasledovanja uglednega položaja, da bi nekaj veljali. Vsak izmed nas ima že neskončno vrednost v skrivnosti Boga, ki je resnična stvarnost. Če ljubimo drug drugega, kakor nas je ljubil Jezus, si podarjamo to zavest. To je nova zapoved: tako vnaprej okušamo nebesa na zemlji, vsem razkrivamo, da sta bratstvo in mir naša usoda. V ljubezni namreč sredi množice bratov vsak odkrije, da je enkraten.

Prosimo torej Presveto Marijo, Mater Cerkve, naj bo vsaka krščanska skupnost za vse odprta in za vsakega pozorna hiša.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: NN