Nedelja, 28. junij 2026: 13. navadna nedelja

13. navadna nedelja

V današnjem  odlomku za razumevanje morda  manjkata dva predhodna stavka, ki se glasita: Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta,hčer od njene matere,snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.

Mar ni nesmiselno, da Jezus prihaja, da bi ustvaril razdor? Ta je med nami pogost tudi brez njega. Spor med mladino in starši je zelo običajen. Kaj nam je treba še njegovega podžiganja? Kaj bi Jezus rad z vsem tem radikalizmom? Čemu ta ostrina?Zakaj bi ga Jezus podpiral? Mladina je verjetno vedno zahtevala od staršev več kot je dobila. Vedno je bila kritična do staršev in na nek način nezadovoljna. Zakaj bi Jezus ta spor še poglabljal? V Cerkvi smo razvili do tega dve drži: Prva, splošna je, da o tem raje ne govorimo, preslišimo in ostajamo v Stari zavezi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Nekateri pa vzamejo to delno zares in sicer tako, da se s starši prepirajo in uveljavljajo svoj prav.

Nemir in spor pa je mogoče razumeti prav le v luči druge polovice današnjega evangeljskega odlomka, ki nosi naslov Plačilo. Jezus hoče svoje učence usmeriti v svet, ki jih presega, v svet onkraj. Slišali smo, naj bi Jezusovega učenca ne zanimalo nič drugega več kot božje plačilo v nebesih.

Zdi se, da danes med kristjani sploh ni resnega razmisleka o večnosti, o božjem plačilu. Da se o tem, kaj pride po smrti, pred kom se bomo znašli in kaj bo ostalo, sploh ne razmišlja. Vse hočemo imeti plačano ‘na roke in takoj’. Korist mora biti takojšnja, kdo bo čakal na večno plačilo. Pa vendar je mogoče razmišljati globlje le, če sta Bog in večnost edino merilo vrednosti našega življenja. Če smo merilo sami sebi, je vse v redu. Le če sta merilo Bog in večnost, lahko razmišljamo o naši gobavosti, obsedenosti in boleznih. Le če sta merilo Bog in večnost, lahko razumemo, kaj pomeni priznati Jezusa pred ljudmi. In prav tako, le če sta merilo Bog in večnost, lahko razumemo, zakaj se je vredno spreti celo z domačimi.

Zakaj moramo imeti Jezusa rajši kot domače? Ker je resnica o življenju v božjih rokah, ne v rokah staršev. Hoja za Jezusom je prava le, če je on edina resnica in edino vodilo. To pa ne pomeni, da na poti za njim ne potrebujemo pomoči, opore, usmeritve. Prav pri tem so starši svojim otrokom pomemben zgled in vodilo, a nikoli končno merilo. Če otrok v neki točki prepoznava, da je božja volja drugačna od volje staršev, se ne sme ozirati nanje. Tu se poglobi radikalnost preteklih odlomkov. Ko je neka drža v družini nezdrava, bolna, gobava ali celo obsedena, jo mora otrok kot Jezusov učenec radikalno presegati. Tu je spopad nujen, in sicer zaradi nebeškega kraljestva. Ne gre za to, kdo ima prav, ampak, kaj je prav. Zvestoba resničnemu in dobremu, tj. zvestoba Jezusu, vodi tudi v prepir in včasih celo do ločitve. V tem pa pride na vrsto priznanje Jezusa za edinega zdravnika, učitelja in odrešenika tako pred drugimi kot pred starši. Domači v tej luči nimajo nobene vrednosti več, ampak samo, če si prav tako prizadevajo slediti scela Jezusu.

Bog je edino vodilo in merilo. Tudi za ceno spora, je on edini, za katerim naj bi hodili in k njemu vabili tudi druge. Videti gobavost in bolezen v lastnih družinah je prvo, k čemur nas pravzaprav želi pripeljati Jezus. Začeti moramo pri sebi, doma. In tam, kjer se je razvila bolezen, moramo iskati edinega zdravnika. Jezus nas torej danes vrača v naše družine, da bi ga tam vzeli zares. Zaradi nebeškega plačila!

Drža, ki jo sporoča današnji evangeljski odlomek je, po mojem mnenju, ena tistih, zaradi katerih je moral Jezus na križ. Pred nas postavlja skoraj noro izbiro: BOG ALI STARŠI. Kateri otrok si ne želi ljubezni svojih staršev? Kdo bi rad izbiral med starši in nekom drugim? K čemu nas Jezus vabi?

Stopimo na pot za Jezusom. Na pot preseganja lastnega doma, na pot tosvetnega nemira, pot večnega plačila! Marija hodi z nami!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN