Na pragu trpljenja, smrti, vstajenja

Gospod, v vrvežu pomladi vstopam v veliki teden in se sprašujem:

Kdo je ta Bog, ki se je, namesto da bi vladal na sodnem stolu, pustil človeštvu pribiti na križ? Kdo je ta Bog zame? In kdo sem v tej Božji zgodbi velikega tedna jaz?

Sem otrok, ki Ti na cvetno nedeljo na jeruzalemskih ulicah vzklika »Hozana!« in te prosi za rešitev? Ali pa sem zakrknjeni starec, ki v tej množici še vedno išče samega sebe?

Ali tudi jaz kot Kajn skrivam truplo šibkejšega brata po vogalih svojega sveta? Sem slepi, ki si ga ozdravil, da končno vidi lepoto izvirne luči in Tvoj resnični obraz, ki razkrinkava vse lažne podobe Boga?

Ti dopustim, da Tvoj obraz v mojih bližnjih spreminja moje življenje v Tvojo pot ljubezni, ki se odpoveduje hlastanju po lastni veličini? Ali prepoznavam, da je Tvoja slava ljubiti in Tvoje kraljevanje služenje?

Sem učenec, ki na ponedeljek velikega tedna povsod vidi priložnost za dobiček in se razburja, zakaj taka potrata dišavnega olja, ki bi se moglo prodati? Ali pa sem žena, ki trati dišavo svoje ljubezni, tisto najdragocenejše, kar ima, da mazili Tvoje telo za pogreb?

Sem veselje življenja, ki se na veliki četrtek svojega življenja razdaja v jed in pijačo drugim ali prijatelj, ki izdaja za drobiž in se s poljubom polašča življenja Boga?

Sem učenci, ki so spali, ko si Ti v smrtni agoniji s svojim vstopom v našo temo začel tlakovati pot v luč?

Ali pa sem tisti, ki Te na veliki petek križam v svojem bližnjem, ko nad njim preprosto obupam, mu odtegujem veličino življenja, ki si mu jo podaril Ti, in ga obsojam na smrt. Saj poznaš te moje trenutke, ko v svojem napuhu mislim, da si življenje zasluži vsak sam, in ne dojamem, da je povsem zastonjski dar Tebe, ki si dal samega sebe za vse: zanj … in zame.

Klečim pred lesom križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo. Zdaj vidim, Gospod, da je Tvoj križ neskončna razdalja med Teboj in vsako mojo idejo o Tebi. Zdaj vidim, Gospod, da je Tvoje križano telo novi tempelj, v katerem se Bog daje vsakemu človeku, tudi tistemu, ki ga v mojih mislih zagotovo ni vreden.

Zdaj vidim, Gospod. V besedah hvalnice: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika,« je poleg Adamovega greha tudi moja prtljaga napačnih odločitev.

Zdaj vidim, Gospod. Ti mi ostajaš zvest v moji nezvestobi, daješ se meni, ki te izdajam. Jed in pijača, ki mi ju daješ na veliki četrtek in sleherni trenutek mojega bivanja, je vse moje življenje; so moja srečanja z ljudmi. Dar, ki ga ne nehaš deliti v svojem razlomljenem telesu, je za vse: za tistega, ki izdaja; tistega, ki zataji, in tistega, ki zbeži; za mojega bližnjega in zame. Tudi jaz moram biti dar, moram biti življenje za druge.

Zdaj vem, Gospod. Tudi v mojem vsakdanu je megla prekrila rojstvo pomladi in od veličine vzklikov bogovom, ustvarjenim po človeški podobi, so tudi v mojem grlu čez nekaj dni ostali le še zasmehovanje in pljunki, od strani pa udarci in trnjeva krona, ki obdaja Tvoj resnični obraz.

Gospod, zdaj slišim, od kod se v množici, žejni krvi, razlegajo vzkliki: »Križaj ga, križaj ga …« Tudi v mojem srcu odmevajo …

Gospod, zdaj vidim. V Tvojem prebodenem telesu, pred katerim klečim na veliki petek, vidim, da je vsako moje zlo polno tvoje milosti. Kot Judom se izročaš tudi v moje roke in me ljubiš, kljub temu da tolikokrat ne znam sprejeti tvojega daru in ostajam berač niča, ki si ga ti sprejel nase in ga okronal v ljubezen samo. Tvoja milost napaja mojo nemoč, da v vsem svojem obupu zmorem naprej.

Gospod, zdaj vidim. Biti priča tvoje veličine pred Tvojim grobom pomeni biti priča tvojega izmaličenja; biti priča Boga, ki je mrtev; a globoko v sebi vem, da ljubezen nikoli ne umre. Tudi moja ljubezen, ki črpa iz vodnjaka tvoje milosti, zmore premagati tišino sobotnega jutra. Zdaj vem, da si, Gospod; še v tišini groba ne potihne Tvoj glas.

Zdaj vem, Gospod. In v svoji majhnosti ostajam brez besed, Ti si tisti, ki je odrešil svet, Ti in ne jaz. Vse kar moram storiti je, da si to priznam. Ne morem se rešiti sam.

Zdaj vem, Gospod. Kako čudovito me v svojem usmiljenju ceniš! In kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval samega sebe.

Z Marijo Magdaleno te zdaj iščem med grobovi svojega hrepenenja kot Gospoda in učitelja svojega srca in ti kot otrok tečem v objem velikonočnega jutra, ki budi radost aleluje …

Besedilo: Mojca Bertoncel

Foto: Mojca Bertoncel (Ječa, v kateri je bil Jezus pred sojenjem pred Pilatom)