Bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja: Cerkev z ranami

Velika noč se je zgodila, Kristus je vstal in prav nič ni isto kakor prej. Da bi se ta nova resničnost vendarle usidrala v naš vsakdan, praznujemo velikonočno osmino in velikonočni čas, ki bi pravzaprav moral dišati v slehernem dnevu našega življenja. Smrt je namreč za nami, v Njem pa smo vstali v ta novi dan, ki nima zatona.

Vesela novica nam je zaupana! In kako zelo svetu manjka takih novic!

V apostolskih delih beremo, kako so svet nagovarjali prvi kristjani. Kakor so oni prepoznavali Vstalega po lomljenju kruha, po zbiranju v občestvu in po odpuščajoči ljubezni, tako so drugi prepoznavali kristjane. Po teh istih znamenjih.Skupaj so lomili kruh, skupaj so živeli, si delili skrbi in veselje, svoje bogastvo in uboštvo in prav zato, ker so zmogli biti skupaj, so pričevali, da je med njimi odpuščajoča ljubezen. Brez nje se namreč ne da biti skupaj. Nosili so torej prav tista znamenja, po katerih se je njim dajal spoznavati Kristus.

Ko preberemo prvo berilo, se zdi, kakor da beremo opis nebes. Verjamem, da se v vsakem srcu porodi tiho hrepenenje in želja, da bi tudi mi živeli tako Cerkev. In verjamem, da se v vsakem srcu, takoj za tem glasom, oglasi še nek drug “Tomaž”, ki pravi: “Dokler ne vidim in ne otipam z lastnimi rokami, ne bom veroval!”

Zdi se nam nemogoče, radi bi najprej videli tako Cerkev, da bi vanjo tudi verovali. In vendar pozabljamo, da tudi ta, prva skupnost, ki se zdi tako idelana, ni bila brez ran. Rane so simbol padcev, zla, slabega, težkega, vsega tistega, za kar mislimo, da ne bi smelo imeti mesta v našem življenju. Kristus pa pokaže nasprotno. Rane žebljev in sulice postanejo po vstajenju glavni prepoznavni znak Vstalega. Prav tako postanejo rane izjemno pomemben prepoznaven znak kristjanov – tistih, ki oznanjajo Vstalega.

Naše skupnosti tako niso poklicane v sterilno popolnost brez ran, kajti takih ni, so pa poklicane, da rane ne ostajajo vir sporov, temveč postanejo vir združevanja. Prav v njih, v teh ranah učencev, ko so se dobro zavedali, kako so zatajili in zbežali, Kristus ponavlja: “Mir vam bodi!”
V tem, kar je bilo napačnega, nepopolnega, težkega, v tem, v čemer je drugi zatajil, v tem smo poklicani oznanjati: “Mir vam bodi!”

Vsi smo namreč prejeli Svetega Duha, v moči katerega nam je odpuščeno in v moči katerega, lahko odpuščamo drugim.

V tem, ko se zavoljo teh ran nepopolnosti nič več ne pobijamo, ampak učimo bratstva, postajamo direktno znamenje Njegovega vstalega, ranjenega telesa, Cerkve! Vstali bo za vedno imel rane, Njegova Cerkev bo vedno “12 -1” ali “11+1”, nikoli več samo “12”. A prav v tem je Njena svetost in prepoznavnost, prav v tem postajamo Kristusovi. V nepopolnosti kristjanov se namreč razodeva moč Kristusa. V teh ranah, svetih in slavnih, se kaže naša majhnost in Njegova veličina!

Na tem svetu tako živimo kakor v tistih osmih dneh Tomaža. Med prvim dnevom v tednu, ko ga ni bilo, kjer bi moral biti in v pričakovanju osmega dne, drugega srečanja s Kristusom. Kaj neki je Tomaž doživljal v tem času? Se je njegova vera res rodila šele na dan, ko je tudi sam zagledal Kristusa ali morda že vmes, ko so mu ostali pripovedovali, kaj so videli, ko se je sam spraševal ali je ta resničnost lahko tudi zanj otipljiva?

Vsi mi si želimo skupnosti, kakor o njej slišimo po pripovedovanju Apostolskih del. In vsi mi je še ne vidimo in otipamo in vendar smo poklicani, da jo živimo. Otipljivo in konkretno. Ranjeno in odrešeno. Bratstvo, ki vključuje nepopolnost in ranjenost, in vendar bratstvo, ki prav po tem, kako živi te rane, pričuje, da je srečalo Vstalega …

“Tako bo preizkušenost vaše vere veljala več kot zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša…”
Cerkev, naše bratstvo je torej neminljivo, poklicano, da oznanja živo upanje, nerazpadljivo, neomadeževano in nevenljivo dediščino, ki je pridobljena za vse nas.

In prav mi, kristjani, ki živimo med prvim in osmim dnem skupaj z drugimi Tomaži, imamo ta poklic in privilegij, da resničnost Vstalega živimo in utelešamo že tukaj in sedaj, z ranami in bratskimi odnosi, ki bodo vsem priča, da On živi!