Sveti Ignacij Lojolski: Ustanovitelj jezuitov

31. julija, 2023

Sv. Ignacij, ustanovitelj jezuitov, je zavetnik jezuitov, duhovnih vaj in hiš za duhovne vaje.

Iz življenja …

Sv. Ignacij se je rodil 31. maja 1491 kot najmlajši (trinajsti) otrok v baskovski plemiški družini v Španiji. Pred seboj je imel vojaško kariero, ki pa mu jo je pri tridesetih letih prekinila topovska krogla ob branjenju Pamplone.

V mesecih okrevanja na očetovem gradu so mu prišli pod roke tudi duhovni spisi in legende svetnikov Jakoba de Voragine. V njihovi luči se mu je njegovo dotedanje življenje zdelo površno in nesmiselno.

Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanja, a v Manresi, kraju v Kataloniji, se je ustavil v jami, kjer je kot puščavnik preživel eno leto v molitvi in askezi. Tu je doživel popolno spreobrnjenje, tu je svojo izkušnjo molitve napisal v knjižici Duhovne vaje, s katero bo pozneje privabil k veri mnogo ljudi in postal zavetnik duhovnih vaj, ki služijo spoznavanju samega sebe in predanosti Jezusu.

Potem je sv. Ignacij spoznal potrebo po študiju latinščine in filozofije. Študiral je v Parizu, kjer je diplomiral iz teologije in doktoriral iz filozofije. Okoli sebe je zbiral skupino sposobnih študentov, s katerimi je na dan Marijinega vnebovzetja leta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in neporočenosti. Tako je nastala Družba Jezusova (jezuiti), ki jo je leta 1540 potrdil papež Pavel III. kot novo redovno družbo. Ignacij jo je vodil in sestavil njene konstitucije. Njegova posebna skrb so bili predvsem tisti, za katere se ni nihče drug zavzemal: reveži, prostitutke, judje ipd.

Ko je sv. Ignacij 31. julija 1556 umrl v Rimu, je bilo že okrog 1000 jezuitov, ki so delovali po vsej Evropi, zahvaljujoč njegovemu velikemu prijatelju sv. Frančišku Ksaverju (god 3. december) pa tudi na daljnem Vzhodu. Leta 1622 je bil skupaj z njim razglašen za svetnika. Njegov grob je v matični cerkvi jezuitskega reda Il Gesù v Rimu.

Upodobitve

Obstajajo njegovi avtentični portreti, naslikani po njegovi posmrtni maski. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v črnem jezuitskem oblačilu ali v mašnem plašču, pogosto nosi znak IHS. Upodabljajo ga tudi s križem, gorečim srcem, tremi žeblji, zmajem, baklo, knjigo.