Med številnimi mojstri pridige sv. Janez Zlatousti zasluži naziv »velemojster«. Upravičeno mu pripada vzdevek »Krizostom« - »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Veličina njegovega pridiganja je bila med drugim v njegovi posebni sposobnosti, da svetopisemske besede poveže z resničnim življenjem in da je vsem jasen, zato ga od leta 1908 častimo kot zavetnika pridigarjev.   Iz življenja … Sv. Janez Zlatousti se je rodil okrog leta 345 v Antiohiji, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik. Njegov oče, visok častnik v rimski vojski, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu. Edinčka je vzgajala mati. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Pri dvajsetih letih je Janez postal kristjan, in hitro napredoval po Kristusovi poti, ki ga je pripeljala do zemeljskega trpljenja, pa tudi do mesta med štirimi velikimi vzhodnimi cerkvenimi očeti. Vzljubil je Sveto pismo in se po krstu za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto. V Antiohiji ga je škof Meletij posvetil v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let zelo uspešno. Z veliko vnemo se je lotil oznanjevanja, navdihnjen s Svetim pismom, zlasti s Pavlovimi pismi, ki […]

S Kristusovim Križem je bil premagan hudič, podarjeno nam je bilo življenje ter povrnjeno upanje. Jezusov Križ je naše edino upanje! Zaradi tega Cerkev že od nekdaj ne časi le znamenje križa, ampak tudi ostanke lesa, na katerem je »viselo naše rešenje«.    O prazniku ... Skoraj 300 let sta bila Jezusov grob in križ globoko zakopana v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo (leta 313), je njegova mati sv. Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila svete kraj, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Cesarica Helena je dala ukazala kopati na Kalvariji, da bi našli Jezusov križ. Tako so našli grob in križ. Konstantin je tam dal zgraditi baziliki Božjega groba in Kalvarije. Cerkvi sta bili posvečeni 13. septembra leta 335. V veličastni cerkvi Božjega groba pa so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali »povišanje sv. Križa«. Dejansko pa je pravi bogoslužni in svetopisemski vir praznika povišanja sv. Križa je velikonočna skrivnost. Ta praznik osmišlja naše vsakodnevne križe. Ne gre za pretirano poudarjanje križa in Jezusovih bolečin, ampak s križa Jezus daje vsakemu človeku roko. Na križu je Jezus […]

God Žalostne Matere Božje obhajamo takoj po prazniku Povišanja Sv. Križa. Marija je namreč v trpljenju najtesneje povezana s svojim Sinom, saj je pod križem postala »kraljica mučencev«.   O prazniku ... Pobožnost in praznik Žalostne Matere Božje ima svoj svetopisemski temelj v Simeonovi prerokbi Mariji v Lukovem evangeliju: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč!« (Lk 2,35) V srednjem veku so o Marijinih žalostih pobožno razmišljali redovniki serviti, temu pa so počasi sledili tudi drugi kristjani. Praznik Žalostne Matere Božje je uvedel papež Pij VII. leta 1814, ko se je vrnil iz Napoleonovega jetništva. Krščanska pobožnost je v evangelijih opazila sedem trenutkov v Marijinem življenju, ki so ji prizadeli veliko trpljenja, »sedem bolečin«: žalost: Simeonova prerokba Marijine žalosti; žalost: Beg svete Družine v Egipt pred krutim Herodom; žalost: Dvanajstletni Jezus se »izgubi« v Jeruzalemskem templju; žalost: Marijino srečanje z Jezusom na križevem potu; žalost: Marijina žalost ob Jezusu, pribitem na križu; žalost: Snemanje mrtvega Jezusa s križa in položitev njej v naročje (pieta); žalost: Polaganje Jezusa v grob.   Cerkve v Sloveniji Pri nas so Žalostni Materi Božji posvečene tri župnijske cerkve (v ljubljanski nadškofiji Breznica in Stična, v novomeški škofiji pa Leskovec pri Krškem) ter 29 podružničnih cerkva […]

Papež sv. Kornelij in škof sv. Ciprijan sta približno v istem času, a vsak na svojem kraju, z mučeništvom izpričala Kristusovo resnico. Njun god praznujemo skupaj.   Iz življenja … Sv. Kornelij Sv. Kornelij je bil leta 251 izvoljen za rimskega škofa. V času njegovega papeževanja se je pojavila razprava glede spokorne prakse, ali lahko odpadniki od krščanske vere pridobijo odpuščanje? Čeprav so nekateri to zanikali, je papež Kornelij poudaril, da lahko v primeru, če sprejmejo pokoro za to dejanje. Cesar Galien ga je leta 253 izgnal iz Rima, kjer so ga obglavili. Pokopan je v Kalistovih katakombah. Umetniki sv. Kornelija najpogosteje upodabljajo kot papeža s tiaro in rogom ob sebi.     Sv. Ciprijan Sv. Ciprijan se je rodil okoli leta 200 v Kartagini (severni Afriki) v bogati poganski družini. Imel je odlično izobrazbo. Kasneje je sprejel krščansko vero, postal duhovnik in leta 249 škof v Kartagini. V svojih spisih je branil kristjane in teološko razmišljal o mnogih vprašanjih vere. To je bil čas preganjanja kristjanov. Leta 258 je tudi sv. Ciprijan umrl mučeniške smrti.       Molimo Vsemogočni Bog, sveti Kornelij in Ciprijan sta bila goreča pastirja Božjega ljudstva in neustrašena mučenca. Na njuno priprošnjo nas utrjuj […]

Sv. Robert Bellarmino je »pisec teoloških bestsellerjev 16. in 17. stoletja«. Že samo dejstvo, da je njegov Mali katekizem za ljudstvo dosegel 400 izdaj in bil preveden v 60 jezikov (tudi v slovenščino), nas osupne in upraviči njegov naziv cerkvenega učitelja.   Iz življenja ... Sv. Robert Bellarmino se je rodil leta 1542 v družini z dvanajstimi otroki v kraju Montepulciano v Italiji. Njegova pobožna mati je bila sestra papež Marcela II., ki si je želela, da bi se jezuitom pridružilo vseh pet njenih sinov. Njene sanje je uresničil tretji sin po vrsti sv. Robert, ki je k jezuitom vstopil leta 1560. Pridno se je posvečal učenju in bil leta 1570 posvečen v duhovnika. Bil je odličen govornik in dober v pisanju. Papež Gregor XIII. ga je poklical v Rim za profesorja na Collegium Romanum (današnji Gregoriani). Iz njegovih predavanj je nastalo njegovo najbolj znano delo Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere proti heretikom našega časa ali na kratko Controversiae. V štirih zvezkih tega obsežnega dela je sv. Robert Bellarmino sistematično analiziral vsa vprašanja, ki jih je sprožil protestantizem. Z njim ni samo branil katoliške vere, pač pa spreobrnil tudi mnogo protestantov. Delo je pisano brez žalitev in posmehovanja, dialoško, […]

Ko je leta 1663 v Osimu umrl minorit Jožef Kupertinski, je bilo njegovo ime znano že po vsej Evropi. Sodobniki so ga prepoznani kot dobrega spovednika, velikega spokornika in molilca ter ponižnega meniha. Najbolj pa je bil znan po svojih izrednih darovih, kot je dar lebdenja, in zaradi česar so ga imenovali »leteči svetnik«. Je zavetnik letenja, letalstva.   Iz življenja … Jožef Marija Desa se je rodil 17. junija 1603 na jugu Italije, v Copertinu, kot najmlajši otrok. Otroštvo je preživel v revščini. Šolo je moral zaradi bolezni večkrat prekiniti. Zelo si je želel postati duhovnik, a so ga številni samostani zavrnili kot neprimernega, dokler ga leta 1626 končno niso sprejeli minoriti v samostanu della Grotella. Kljub velikemu trudi, je težko napredoval na duhovniški poti in leta 1628 prejel duhovniško posvečenje.   In zdaj so se na zunaj začeli kazati njegovi mistični darovi (zamaknjenja, dar čudežev in prerokovanja, videnja, videl je ljudem v srce in vest), ki so mu hitro prinesli slavo, a tudi številne križe. Sam si je prizadeval ostati ponižen in se veliko pokoril. Živel je zelo ubožno, v celici brez pohištva, spal na odeji na podu. Zaradi ekstaze in lebdenja je vzbudil sum, da je prevarant. […]

Sv. Januarij je zavetnik mesta Neapelj in čudodelnik. Znan je predvsem po »čudežu sv. Januarija«.   Iz življenja … Sv. Januarij se je rodil v Neaplju ali v Beneventu v Italiji ugledni plemiški družini. Živel je na prehodu iz 3. v 4. stoletje. Bil je škof v Neaplju (nekateri viri navajajo Benevent). Odločno je nasprotoval arijskemu krivoverstvu in bil zaradi tega napaden in preganjan. Mučeništvo je prestal v času Dioklecijana 19. septembra 305. Staro izročilo pravi, da je med njegovim mučenjem eni od žena uspelo ujeti nekaj njegove krvi v posodo. To kri hranijo v katedrali v Neaplju in se vsako leto ob svetnikovih obletnicah (1. maja, 19. septembra in 16. decembra) za nekaj časa utekočini, nato pa se spet strdi. Ta »čudež sv. Januarija« je do danes nepojasnjen. Med Neapeljčani velja prepričanje, da zanje ne bi bilo dobro, če se kri v steklenih posodicah ne bi utekočinila. Če se čudež zgodi z zamudo ali pa se sploh ne, je to znamenje za preplah.   Zavetnik Je zavetnik Neaplja, proti vulkanskim izbruhom.   Upodobitve Umetniki sv. Januarija najpogosteje upodabljajo kot škofa z mečem, obdanega z zvermi, stoječega sredi plamenov. Nad evangelijem ima v levici običajno steklenički s krvjo, v desnici […]

Sv. Andrej Kim Taegon in Pavel Chong sta korejska mučenca. Krščansko se je prek Kitajske širilo v Korejo, zlasti v 19. stoletju in pozneje.   O korejskih mučencih ... Tako kot v drugih deželah je bilo tudi v Koreji mnogo nasprotovanja, preganjanja in mučenja zaradi krščanske vere. V Koreji je preganjanje potekalo v več časovnih obdobjih, zlasti pa med leti 1839-1846 in 1866-1867. Mučenci so bili misijonarji, ki so prihajali iz evropskih dežel, pa tudi domači verniki in duhovniki. Papež Janez Pavel II. je leta 1984 razglasil za svete okoli sto mučencev, ki so v Koreji neustrašno pričali za krščansko vero, na čelu katerih sta duhovnik Andrej Kim Taegon in katehist Pavel Chong. Med njimi so trije škofje, osem duhovnikov, ostali pa so laiki (ne-poročeni, mladi, stari, dečki).   Gradiva: Sv. Andrej Kim Taegorn (v hr.) – 2:48 min: https://www.youtube.com/watch?v=jLdJdt3cMg4    

Sv. Matej je napisal Matejev evangelij, v katerem poudarja, da je Jezus Kristus Davidov, Abrahamov sin, in predvsem, da je dopolnil Staro zavezo. Matejev evangelij je med evangeliji najdaljši; obsega 28 poglavij. Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen. Iz življenja … Sv. Matej se je rodil v 1. stoletju v Galileji. Samega sebe imenuje Matej, evangelist Marko pa ga imenuje Levi, Alfejev sin. Bil je carinik, Jud v službi rimskih okupatorjev. Takšne ljudi je narod sovražil. In prav takega carinika Jezus pokliče za apostola, verjetno je na njem odkril tudi pozitivne lastnosti. Poklical ga je: »Hodi za menoj« in Matej je vstal in šel za njim. Jezus ga je navznoter ganil z nevidnim sunkom svoje milosti. Med Jezusovimi učenci je Matej veljal za bolj izobraženega; kot cestninar je bil gotovo vešč branja in pisanja, pa tudi Stara zaveza mu ni bila tuja, saj se je pogosto skliceval nanjo. Napisal je evangelij, izročilo pravi da v Judeji in to v hebrejščini (aramejščini), ki je bil nato preveden v grščino. Potem ko je zapustil Palestino, naj bi šel oznanjat evangelij v Etiopijo, kjer naj bi pretrpel mučeniško smrt. Njegove relikvije hranijo v Salernu na jugozahodu italijanskega škornja.   Zavetnik Sv. […]

Sv. Mavricija častijo predvsem na nemškem in francoskem jezikovnem področju; tam veliko otrok nosi njegovo ime. V Sloveniji so mu posvečene tri cerkve.   Iz življenja ... Sv. Mavricij se je rodil okoli leta 250 po vsej verjetnosti na teritoriju današnjega Sudana, kjer se je krščanstvo zgodaj ukoreninilo. Po izročilu je bil sv. Mavricij rimski poveljnik 6600 članske Tebajske legije, ki je bila večinoma krščanska. Tebajska je imenovana zato, ker so bili njeni vojaki večinoma iz pokrajine Tebaide v Gornjem Egiptu. Mavricij je skrbel za njihovo telesno in duhovno formacijo. Mavricijevi legionarji so bili leta 285 poslani čez Alpe na ozemlje današnje Švice z nalogo, da nekje naredijo red in ustavijo vzpon krščanstva. Ker so zavrnili ukaz cesarja Maksimijana v zvezi s pobijanjem nedolžnih ljudi in darovanjem malikom, jih je leta 286 dal surovi in kruti cesar vse poklati na kraju, kjer je danes mesto in opatija St. Maurice (St. Moritz) ob reki Rhoni v Švici.   Upodobitve Umetniki sv. Mavricija najpogosteje upodabljajo kot rimskega poveljnika ali viteza s kopjem in zastavo, od leta 1250 tudi kot temnopoltega Mavra. Mavricij je bil namreč po vsej verjetnosti črnec, kajti njegovo ime v latinščini pomeni Maver oz. zamorec (črnec) - v starem […]

Svetega Nikolaja iz Flüe oz. brata Klausa so ljudje častili kot svetnika že za časa njegovega življenja. Zakaj?   Iz življenja ... Sv. Nikolaj iz Flüe se je rodil leta 1417 v premožnejši kmečki družini na gori Flüe v Švici. Že v mladih letih je bil zelo pobožen in je kazal mistične darove.   Poročil se je z Dorotejo Wyss in imela sta deset otrok. Vedno in povsod je spodbujal mir. Ko je bil vpoklican v vojsko, je ščitil žene in otroke ter zavzeto varoval in rešil številne samostane in cerkve. Pravijo, da se je v eni roki boril z mečem, v drugi pa z rožnim vencem. Po mnogih videnjih se je leta 1467 odločil za puščavniško življenje. V dogovoru s svojo ženo in otroci se je umaknil v sotesko Ranft, kjer je puščavniško živel dvajset let. Jedel ni ničesar, razen svetega obhajila. Pri tem »živečem svetniku«, ki so ga klicali »brat Klaus«, so iskali nasvet ljudje vseh slojev od blizu in daleč. S svojim političnim vplivom je leta 1481 rešil enotnost švicarske konfederacije, in zaradi česar velja za glavnega zavetnika Švice. Njegov kip je v poslopju zvezne vlade v Bernu. Umrl je v puščavi leta 1487, star sedemdeset let.   […]