Uvod v eksegezo Peteroknjižja

»Besede Tore so primerljive z vodo. Kot voda, ki teče od ene do druge skrajne meje sveta, tako je Tora življenje za svet. Kot voda, ki se spušča z neba, tako se Tora spušča z neba. Kot voda, ki osveži dušo, tako Tora osveži dušo. Kot vode ne hranijo v srebrnih in zlatih posodah, temveč v najpreprostejši glinasti posodi, tako se Tora ne more ohraniti drugje, kot v tistem, ki postaja ponižen kot glinen vrč.«

PPS Pentatevh – 1. del

Dias 2

»Peteroknjižje« je prevod grške besede pentateuchos: pente pomeni »pet«, teuchos pa »orodje«, »napravo«, v prenesenem pomenu pa tudi »posodico«, v kateri so nekoč shranjevali zvitke. Beseda se uporablja tudi za sam zvitek. Peteroknjižje torej pomeni »pet zvitkov«. Glede na to, da je Peteroknjižje nezaključena literarna enota in sklop knjig, saj se Božja obljuba, da bo Izrael prejel v lastnino obljubljeno deželo, na koncu 5 Mz še ni uresničila, so strokovnjaki oblikovali različne domneve o zamejitvi prvega sklopa starozaveznih knjig. Po mnenju nekaterih eksegetov tako prvi sklop knjig Stare zaveze ne vsebuje pet knjig, ampak, bodisi štiri bodisi šest ali devet zvitkov. Zato govorijo o TE-TRAtevhu, HEKSAtevhu in ENEAtevhu. Tetratevh pomeni štiri zvitke (Noth, 1948), od 1 Mz do 4 Mz. Heksatevh je skupina šestih zvitkov, od 1 Mz do Joz, kjer se Božje obljube izpolnijo in Izrael vstopi v obljubljeno deželo. Eneatevh pa označuje skupino devetih zvitkov, ki vsebujejo enajst knjig, saj se 1 Sam in 2 Sam štejeta kot en zvitek, prav tako tudi 1 Kr in 2 Kr. Eneatevh vsebuje knjige od 1 Mz do 2 Kr ter zgodovino odrešenja od stvarjenja do padca južnega kraljestva.

Posamezne knjige Peteroknjižja imajo različne naslove. V slovenščini uporabljamo imena, ki jih je uporabljal Jožef Flavij: 1 Mz, 2 Mz, 3 Mz, 4 Mz, 5 Mz, ki je vseh pet knjig pripisal Mojzesu. Grško-latinsko izročilo pozna druge naslove: Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in Devteronomij, ki povzemajo vsebino knjig. Judje pa po starodavnem izročilu posamezne knjige poimenujejo po besedah, s katerimi se začenjajo. 1 Mz se tako imenuje »na začetku« (bӗrē’šît); 2 Mz »imena« (šӗmôt); 3 Mz se imenuje »in klical je (wayyigra’)«; 4 Mz — »v puščavi« (bӗmidbar); 5 Mz pa nosi naslov »besede« (dӗbarîm), ki jih je Mojzes izgovoril na zadnji dan svojega življenja).

Dias 3

Beseda Pentatevh se manj pogosto pojavlja v spisih cerkvenih očetov, ki so raje govorili o Postavi ali  Mojzesovi postavi, da bi tako ta del ločili od Prerokov, kot to delajo Judje in Nova zaveza (Mt 5,17; 7,12; 11,13; 22,40; Lk 1,16; prim. 24,27 – Mojzes in Postava; 24,44 – v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih; Apd 13,15; 24,14; 28,23; Rim 3,21). Druga stara besedila prav tako omenjajo pet knjig postave. Prvo sklicevanje na današnje poimenovanje najdemo verjetno v kumranskih spisih, ker se kwl prym hwmšym lahko prevede kot vse knjige Pentatevha. Delitev na pet knjig najdemo tudi v Psalteriju Hebrejske biblije: Ps 1-41, 42-72, 73-89, 90-106 in 107-150. Namen Psalterija je bil verjetno meditacija petih knjig Postave (Torah). Prvi psalm gotovo začrta pot (Ps 1,2).

Dias 4

Matejev evangelij vsebuje pet govorov, ki se vsi končajo na podoben način (Mt 7,28; 11,1; 13,53; 19,1; 26,1). Za Mateja je Jezus pravzaprav »doktor postave«, in ni nemogoče, da je Matej želel, da bi bil njegov evangelij neke vrste »novi Pentatevh«. Prve besede njegovega evangelija, biblos genesõs (rodovnik, knjiga genealogije) ustrezajo prevodu v LXX 1 Mz 2,4 in 5,1. Prav tako prve besede Janezovega evangelija en arhei, najdemo v grški verziji LXX v 1 Mz in seveda v grškem prevodu hebrejskega naslova (bӗrē’šît).

Dias 5

Philo iz Aleksandije (20 pr.Kr. – 50 po Kr.), ki je pisal predno so nastali Evangeliji, je dejal, da je že sam Mojzes imenoval prvo od petih knjig, ki so vsebovale svete zakone, Geneza (Genesis): »Mojzes, izraelski zakonodajalec, je v svetih knjigah dejal, da je bil svet ustvarjen in nepokvarjen; teh knjig je pet po številu; prvo je poimenoval »Geneza« (Genesis).« Na drugih mestih Philo navaja prvo vrstico Levitika in imenuje knjigo po njenem imenu »Levitik«. Ob koncu pa večkrat navaja knjigo Devteronomija, ampak jo imenuje Protrepticus, »Opomin« naslov, ki je prav tako primeren za to knjigo.

Ime Devteronomij najdemo v LXX, kjer prevaja hebrejsko besedo mišnēh hattôrâ hazzōt (5 Mz 17,18), »kopija postave«, ki se jo mora kralj pridobiti in jo brati vsak dan.

Vsa pričevanja potrjujejo, da je v obdobju okrog Jezusovega rojstva Judovska tradicija osnovala naslednje: obstaja pet temeljnih knjig postave; so Mojzesovo delo; in zadnje, avtoriteta Mojzesovih knjig je večja od avtoritete knjig, ki jih pripisujejo prerokom.

Različna imena za prvi sklop knjig Stare zaveze so plod zgodovine eksegeze. Izraz Pentateuchos uporablja že Jožef Flavij v 1. stol. po Kr. Kasneje so nekateri eksegeti Peteroknjižju dodali še Jozuetovo knjigo. Na koncu 5 Mz namreč Mojzes umre na gori in ljudstvo še ne vstopi v obljubljeno deželo. Vstopi šele v Joz. Zato prvih šest knjig Svetega pisma predstavlja zaključeno celoto, imenovano Heksatevh. Ob koncu 19. stol. je takšno stališče zagovarjal J. Wellhausen, v 20. stol. pa G. von Rad. M. Noth je prav tako v 20. stol. menil, da je 5 Mz potrebno ločiti od preostalega Peteroknjižja, saj gre za bolj teološko knjigo. Že samo grško ime za 5 Mz — Devteronomij, tj. »druga postava« (prim. 5 Mz 17,18), kaže na začetek drugega sklopa knjig, in sicer na sklop zgodovinskih knjig oziroma devteronomistične zgodovine, ki obsega 5 Mz, Joz, Sod, 1-2 Sam in 1-2 Kr. Noth meni, da je Devteronomij nastal v času kraljestva (morda v času Jošijeve verske reforme okoli leta 622 pr. Kr. v Judu), zato je pravilneje, da ga uvrščamo v drugi sklop starozaveznih knjig, in ne v Peteroknjižje. Več avtorjev pa zagovarja teorijo Eneatevha, skupine devetih zvitkov, ki vsebujejo enajst knjig: 1-5 Mz, Joz, Sod; 1-2 Sam in 1-2 Kr. Ta skupina avtorjev zagovarja tezo, da je ločevanje Peteroknjižja in devteronomistične zgodovine na dva dela nesmiselno, saj gre za enovito skupino knjig, ki obravnava obdobje od stvarjenja sveta do padca Jeruzalema leta 587 pr. Kr. Temelj za to hipotezo je že v Septuaginti, ki ne ločuje med Peteroknjižjem in zgodovinskimi knjigami, temveč vse uvršča med zgodovinske knjige.

Dias 6

1. Eksegeza Peteroknjižja od srednjega veka do danes

Ob branju Peteroknjižja se srečujemo z različnimi literarnimi in teološkimi problemi. Isti dogodek je včasih opisan večkrat in na različne načine. Tako že v začetku Geneze najdemo dve različni poročili o stvarjenju. Nadalje imamo v Peteroknjižju tri različne kodekse ali zbirke zakonov in dvoje poročil o izročitvi desetih zapovedih ljudstvu ter več različic nekaterih zapovedi. Kako torej razumeti in uskladiti različice ali dvojnice v besedilu? Pri tem nam lahko pomaga prispodoba simfonije: v Svetem pismu neka tematika ni obravnavana samo enkrat, ampak je odgovore na ista vprašanja mogoče najti večkrat in v različnih knjigah. Posamezna problematika je obravnavana pod različnimi zornimi koti, različnost odgovorov pa je tudi posledica različnega časa nastanka le-teh. Vse to kaže na bogastvo Svetega pisma, hkrati pa na zahtevo po pozornem branju in razumevanju okolja, v katerem je določeno besedilo nastalo, da bi tako odkrili, na katera bivanjska vprašanja odlomek odgovarja. Če vsega tega ne poznamo, lahko besedilo napačno razumemo in razlagamo.

Dias 7

Tekom zgodovine so eksegeti na različne načine skušali razložiti literarne in teološke probleme, ki se pojavijo ob branju Peteroknjižja, prav tako pa tudi vprašanje nastanka Peteroknjižja. Vse do srednjega veka so cerkveni očetje menili, da je Peteroknjižje v celoti napisal Mojzes (tako priča v 1. stol. po. Kr. že Jožef Flavij). Prvi, ki je podvomil o tem, je bil rabin Abraham Ibn Ezra, in sicer v srednjem veku: v svoji razlagi 5 Mz ugotavlja več neskladij v samem besedilu, opozarja tudi na dejstvo, da Mojzes ni mogel napisati poročila o svoji smrti. Kljub temu pa se razlagalec izraža zelo previdno in vse do Spinoze (1632-1677) so ostale njegove kritike nekoliko osamljene.

Novo obdobje eksegeze sovpada z začetkom moderne dobe, s časom humanizma in renesanse. Po dolgih stoletjih, v katerih so razlagalci brali in razlagali Sveto pismo v latinščini, so se predvsem kristjani na Zahodu vrnili k branju Svetega pisma v izvirnih jezikih. K premikom v moderni eksegezi sta prispevala Baruch Spinoza in Richard Simon. Baruch Spinoza, portugalski Jud v 17. stol. bolj izrecno izraža mnenje Abrahama Ibn Ezra, da Peteroknjižja ni napisal Mojzes, ampak da je nastalo kasneje. Napisal naj bi ga pismouk Ezra. Njegov sodobnik Richard Simon, duhovnik in pionir kritičnega pristopa k Svetemu pismu, pa v delu Histoire critique du Vieux Testament pravi, da je Peteroknjižje napisal Mojzes, nato pa so ga prepisovali vse do Ezre. Na ta način je Simon skušal razrešiti literarne probleme.

Sčasoma se je izoblikovala klasična dokumentarna teorija. Njeni začetniki so protestantski pastor Henning Bernard Witter (1683-1715), Nemec, ki je opazil, da so v 1 Mz 1-3 za Boga uporabljena različna imena (Elohim in Jhwh) in je prvi predpostavljal, da je Mojzes uporabil več virov pri pisanju Peteroknjižja. Drugi vidni ekseget je Francoz Jean Astruc, ki je prvi opazil, da je v daljših zaključenih odlomkih navadno uporabljeno eno ime za Boga in je na podlagi tega domneval, da je Mojzes uporabil tri izhodiščne dokumente – A, B, C. Tretji predstavnik pa je Nemec Johann Gottfried Eichhorn, ki je nadaljeval Astrucovo delo in izoblikoval dokumentarno teorijo.

Na podlagi teh ugotovitev se razvijejo tri teorije o nastanku Peteroknjižja: teorija dokumentov (Astruc in Eichhorn); teorija fragmentov (Alexander Geddes, 1737-1802 in kasneje Wilhelm De Wette, 1780-1849), ki predpostavlja obstoj več virov in majhnih literarnih enot, ki so bile po Mojzesovi smrti združene v Peteroknjižje; teorija dopolnil (Heinrich Ewald), ki je nastala kasneje (ok. leta 1830) in predpostavlja večji vir (Grundschrift), elohistični vir (danes velja za duhovniški vir), ki je bil kasneje dopolnjen z različnimi dodatnimi odlomki in besedili iz različnih obdobij ter vključuje tudi Jozuetovo knjigo (Ewald govori o Heksatevhu).

Obdobje razsvetljenstva je na kulturni ravni zaznamovano z avtonomijo razuma v odnosu do sleherne oblike avtoritete in zato v odnosu do vere. Te trditve so za Cerkev izziv, kako najti globljo povezavo med vero in razumom, med kritičnim pristopom k Svetemu pismu in njegovo interpretacijo v luči vere. V povezavi s tem se pojavi misel, da navdihnjenje svetih spisov ne more zanikati človeškega deleža in zato človeškega izvora posameznih knjig.

Okrog leta 1850 je več eksegetov razlikovalo tri vire: E (elohist), J (jahvist), D (devteronomist).

 

Prispevek je pripravil Sebastijan Cerk.