Adventni čas je decembrski čas, ko se liturgični čas odraža tudi v naravi. Tema je zagrnila svet, in vsak dan je je več. Kljub temu je upanje, da se bodo dnevi začeli daljšati in bo sonce premagalo noč. Zemlja razkriva, da je v tem temnem kraju luč in da luč zmaguje.

V Cerkvi se ta resničnost kaže še bolj očitna s starim izročilom zornic. Zornice so zgodnje maše v čast blaženi Devici Mariji, ki so jih obhajali zgodaj zjutraj, še pred zoro.

Ta lepa adventna priprava na božične praznike je bila živa predvsem na podeželju, ko so ljudje še delali doma, družine so bile velike in zares verne, zato so ves adventni čas prihajali v župnijsko cerkev k adventnim mašam, ki so bile ponavadi že ob šestih zjutraj, torej že pred zoro, zato so jim rekli »zornice« ali »svitnice«. To je bila kar velika žrtev, saj je bilo treba v mrzli zimi zgodaj zapustiti toplo posteljo in s v snegu odpraviti v cerkev. »In vendar se je dogajalo,da so bile cerkve jutro za jutrom polne kakor ob nedeljah,« poroča narodopisec Niko Kuret.

Zaradi obhajanja zornic v tej zgodnji jutranji uri, so topli žarki zimskega sonca počasi osvetlili cerkev. Če je bila maša ob pravi uri, je do konca maše vsa cerkev napolnjena s sončno svetlobo.

Njihova simbolika je izjemen izraz adventnega časa in govori o splošni temi adventa, času pričakovanja, ki nestrpno pričakujemo prihod Božjega Sina, ki je Luč sveta. V prvi Cerkvi so Jezusa zato pogosto opisovali kot Sol invictus, »Nepremagljivo Sonce«, in 25. december je bil v poganskem svetu poznan kot Dies Natalis Solis Invicti (»Rojstni dan Nepremagljivega Sonca«).

Sveti Avguštin se na to simboliko sklicuje v enem izmed svojih govorov: »Praznujmo ta dan kot praznik ne zaradi tega sonca, ki ga cenijo njegovi verniki kot tudi mi sami, ampak zaradi njega, ki je to sonce ustvaril.«

V povezavi s to simboliko Devico Marijo pogosto imenujemo »Jutranja zvezda«. Jutranja zvezda Venera se najbolj jasno vidi pred sončnim vzhodom ali po zahodu. To je v tem času najsvetlejša zvezda na nebu, ki najavlja in kaže pot soncu. Marija je prava »Jutranja zvezda«, ki nas vedno vodi k Sinu, zato nas zornice spominjajo na Marijino vlogo v odrešenjski zgodovini.

Drugič simbolika zornic, poudarja resnico, da tema ali noč ne traja, ampak jo vedno premaga svetloba dneva. To je preprosta resnica, na katero velikokrat pozabljamo, še posebno v času preizkušenj … Bog nam zagotavlja, da je to življenje samo začasno in da smo »tujci in priseljenci« v tuji deželi, določeni za nebesa.

Nenazadnje čudovita simbolika svetlobe ostaja v prižiganju svečk, ki kaže, da združitev številnih majhnih lučk premaga temo. Zares, ko vsi prižgemo svoje lučke in jih ne skrivamo pod mernik, lahko razsvetlimo svet in zlahka uničimo temo pred nami.

In na koncu, zornice so lepa navada Cerkve, ki nam pomaga vstopiti v advent. Pomaga nam, da se spomnimo in premišljujemo osrednjo resnico naše vere: tema je senca, ki preide in še hitreje beži, ko zagleda množico luči.

Foto: Mojca Bertoncel

Po virih (Aleteia, Revija Ognjišče) pripravila: Mojca Bertoncel