Prvo poročilo o stvarjenju (1 Mz 1,1-2,4a)

PPS: Stvarjenje

dias 2

Prvo poročilo o stvarjenju sveta in človeka pripada duhovniškemu viru. Najbolj harmonično in najlepše poročilo o stvarjenju je nastalo sredi največjega trpljenja izvoljenega ljudstva, v času babilonske sužnosti, ko Izraelci niso bili svobodni in so bili brez zemlje in kralja.

Osnovne značilnosti prve pripovedi, ki jo literarno opredelimo kot vzročno pripoved, saj predstavlja vzroke stvarjenja, so:

  • Bog ustvarja z besedo oz. s performativno besedo. Božja beseda ima namreč moč, da udejanji to, kar izreče; v tem se razlikuje od človeške besede;
  • Bog ustvarja tako, da hkrati ločuje. To dejstvo že v prvem poročilu namiguje na teologijo duhovniškega avtorja, ki tesno povezuje odrešenje in stvarjenje. Ko Bog ustvarja in ureja, hkrati vsako stvar loči od prvotnega kaosa. Zato je luč ločena od teme, dan od noči;
  • Bog, ki ustvarja, v vsakem dnevu izraža veselje in zadovoljstvo nad svojim delom. Vse, kar ustvarja, je dobro (temeljna etična razsežnost stvarjenja). Bog ob stvarjenju izraža svojo dobroto, dober namen, ki je globoko vtisnjen v stvarstvu;
  • duhovniški avtor poudarja kronološko razporeditev elementov; stvarjenje se v njegovem poročilu dopolni v šestih dneh. Te časovne razsežnosti v drugem poročilu o stvarjenju ne najdemo. Za duhovniškega avtorja je časovna razsežnost tako pomembna, ker je bistvena za liturgično razsežnost stvarjenja. Tako nakazuje dejstvo, da je človek od začetka »postavljen« v svet, da bi obhajal neke vrste liturgijo, zahvalo Bogu stvarniku;
  • zemlja je ustvarjena, ločena od voda, kar predpostavlja izkušnjo iz Babilona, kjer je bilo veliko poplav. V obdobju poplav življenje ni bilo mogoče oziroma je bilo ogroženo. Možnost življenja nastopi, ko se prikaže kopno (1 Mz 1,9). Poročilo o stvarjenju je torej globoko povezano z zgodovino naroda (zgodovinska razsežnost stvarjenja).
  • Zmotno je mišljenje, da je na začetku »doktrina« stvarjenja središčni objekt vere v Stari zavezi. To je zmotno. Vse, kar je napisano je usmerjeno na vero v odrešenje in vero v izvoljenost. Vse to pa je podvrženo veri, da je Jahve zaveze z Abrahamom in Sinajem enak stvarniku sveta.
  • Naloga poročila o stvarjenju je: pokazati pot, ki jo je Bog prehodil s svetom vse do poklica Abrahama in ustanovitve skupnosti
  • Ta sestavek ni bil napisan v enem samem dnevu, ampak skozi stoletja

dias 3

Vrstici 1-2: okvir dogajanja

Vrstica 1: »V začetku je Bog ustvaril« (bar’šit bara ‘elohim). Prvi stavek je uvod v knjigo, ki se v hebrejščini imenuje »v začetku« (bare’šit). Glagol »ustvariti«, označuje izključno Božje delovanje; stvarjenje, ustvarjanje pripada torej le Bogu. Za Boga je uporabljeno ime Elohim. Slovnično je množinski samostalnik, ki pa je uporabljen v edninski obliki. Množinska oblika v Božjem imenu izraža visoko stopnjo spoštovanja tako do imena, kot do veličine samega Boga.

Poleg starozaveznih poročil o stvarjenju sveta obstajajo tudi druga starodavna poročila, ki govore o začetkih (npr. mezopotamska dela iz 2. tisočletja pr. Kr.: Ep o Gilgamešu, Enuma Eliš), ki govorijo o vlogi različnih bogov in o odnosu med bogovi in ljudmi. V njih pogosto zasledimo misel, da so bogovi potrebovali človeka in so torej ustvarili človeštvo zato, da bi jim streglo. Starozavezno poročilo pa pravi, da je bil na začetku le en Bog, ki je ustvaril človeka in mu izročil vse stvarstvo. Če primerjamo svetopisemsko poročilo o stvarjenju (P) z izven svetopisemskimi izročili, opazimo zelo veliko vzporednic in skupne literarne motive, kar dokazuje, da so svetopisemski pisatelji zelo dobro poznali druge kulture in druga izročila, še posebej mezopotamski svet, iz katerega so prevzeli nekatere že znane elemente (npr. drevo življenja, omembo kače v drugem poročilu o stvarjenju, motiv ločevanja kot način ustvarjanja, itd.). Pri tem pa je potrebno poudariti, da so oblikovali lasten odnos do teh elementov, in sicer na podlagi Božjega razodetja in vere v enega Boga.

Vrstica 2 opisuje stanje, ko se še nič ne dogaja: »in zemlja je bila pusta in prazna« (waha’ares haytah tohu wabohu), kar pomeni, da ni bilo življenja. Obstajala je le pustinja, praznina, razmere še niso bile naklonjene življenju. Starodavni miti domnevajo, da je bilo stanje pred stvarjenjem sveta zaznamovano s prisotnostjo enega ali več materialnih elementov (Enuma Eliš npr. omenja ocean sladkih in slanih voda ter več bogov in boginj). V Svetem pismu se življenje začne, ko Bog spregovori. Med zemljo in vodo je tesna povezanost: »Tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.« Besedilo namiguje na začetni kaos, stanje pred stvarjenjem, ki spominja na pustinjo, praznino, temine, vsekakor pa ima tudi nad le-tem oblast Bog. Glavni akter je Božji duh, ki »veje nad vodami«, kar pomeni, da počiva, oziroma prebiva nad njimi. Navzočnost Božjega duha je znamenje prevlade Božjega življenjskega počela nad kaosom: znamenje začetka urejanja sveta. Prvi dve vrstici orišeta nek splošni in trajni okvir pred stvarjenjem sveta in človeka.

dias 4

Vrstice 3-5: Prvi dan

Začne se dogajanje. Glavni akter dogajanja je Bog, ki ustvarja s pomočjo besede. Prve besede Boga v Svetem pismu so o svetlobi, o luči: »Bodi svetloba.« Brez svetlobe ni življenja. Nato Bog vidi, da je svetloba dobra. Loči jo od teme in ji da svoje mesto. Razmejitev med svetlobo in temo, med dnevom in nočjo pomeni začetek časa. Nato Bog poimenuje svetlobo in temo: »In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« »Poimenovati« v semitskem okolju pomeni določiti svojo oblast, posest nad nekom ali nečem. Poročilo o prvem dnevu se zaključi z refrenom: »In bil je večer in bilo je jutro (prvi dan).«

Ideja, da se stvarjenje dogaja po besedi želi reči, da je vse ustvarjeno popolnoma drugačno od stvarnika. Ustvarjeno ne more izhajati iz Boga po zakonu emanacije ali kot odsev Božje substance, ne izvira iz Božje narave in zato ne more v sebi imeti boga, ampak je preprosto nekakšen objekt, t.i. ljubljenec, ljubljenka njegovega stvariteljskega delovanja.

Po prvih dveh premisah (ontološka različnosti od Boga in pripadnost njemu) pridemo do tretje: vse, kar je ustvarjeno, je dobro (tob). To ne izraža samo nekakšne zunanje ustreznosti, pač pa skladnost s ciljem, z ustreznostjo – to, o čemer govori Ps 104: ne toliko o lepoti, kot o čudoviti skladnosti.

dias 5

Vrstice 6-8: Drugi dan

Prvi dan Bog ustvari luč (loči svetlobo od teme), ki omogoča nadaljevanje stvarjenja; drugi dan, ko ustvari obok in loči vode pod in nad obokom, pa smo priče horizontalni ločitvi. Obok Bog poimenuje nebo. Ponovijo se isti koraki: Bog ustvari, loči in poimenuje, nato pa sledi refren, ki izrazi, da je to, kar je ustvarjeno, dobro.

Vrstice 9-13: Tretji dan

Število tri je pomembno, saj označuje neko polnost, dovršenost. Tretji dan Bog ločuje bolj vertikalno: zbere vode in jih loči od kopnega. Tako ustvari možnost za življenje na zemlji. Bog kopno poimenuje zemlja, zbrane vode pa morje. Ko vidi, da je vse to dobro, ustvari rastline. Zemlja požene »zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti.« Omemba semena je pomembna, kajti seme omogoča življenje. Prav v semenu je moč za to, da bi se ustvarjene rastline lahko razvile in množile. Izraz po svoji vrsti pa izraža red, notranjo zakonitost stvari. Bog nato ponovno ugotovi, da je ustvarjeno dobro (v. 10.12). Tako se tudi tretji dan zaključi z ustaljenim refrenom.

dias 6

Vrstice 14-19: Četrti dan

Dnevu, ki je umeščen v sredino tedna, velja posebna pozornost. Četrti dan Bog ustvari luči na nebesnem oboku – sonce in luno, ki ločujeta dan od noči in svetlobo od teme. Na podlagi sonca in še bolj lune je mogoče čas razdeliti na dneve, mesece in letne čase, hkrati pa tudi določiti bogoslužni koledar, ki je pri semitih vezan na letne čase. Za duhovniškega avtorja ima bogoslužje velik pomen in ker je Izraelov bogoslužni koledar vezan na luno, je razumljivo, da je stvarjenje lune zanj posebej pomembno. Pripoved o četrtem dnevu stvarjenja pa prav tako poudarja, da glede na to, da je stvarnik sonca in lune Bog, ti dve nebesni telesi nista božanstvi, za razliko od prepričanja številnih starodavnih ljudstev.

Vrstice 20-23: Peti dan

Bog ustvari živa bitja v vodah in ptice. Z besedno zvezo »po njihovih vrstah« je zopet poudarjena skladnost, ubranost stvarjenja, ki upošteva določen red. Ko Bog vidi dobrost vsega ustvarjenega, blagoslovi živa bitja in jim ukaže, naj se množijo (na tem mestu v Svetem pismu prvič srečamo Božji blagoslov, ki je namenjen živim bitjem, življenju). Življenje mora biti torej rodovitno.

dias 7

Vrstice 24-31: Šesti dan

Peti dan je Bog ustvaril živa bitja v morju in v zraku, šesti dan pa ustvari živa bitja na zemlji. Bog ukaže zemlji, naj rodi živa bitja – »živino, laznino in zveri po njihovih vrstah« – in zemlja uresniči Božji ukaz.

V vrstici 26 Bog ustvari človeka: »Naredimo človeka po svoji podobi …« Množinska oblika izraža slovesen, pomemben trenutek odločitve (to je razvidno iz hebrejske slovnice). Cerkveni očetje so razlagali množinsko obliko glagola »naredimo« z dejstvom, da je Stvarnik troedini Bog, torej izhajajoč iz teologije Svete Trojice. Bog je v svojem bistvu skupnost med Očetom, Sinom in Svetim Duhom in v človeka je to bistvo vtisnjeno kot pečat, ki se izraža v hrepenenju po skupnosti z Bogom in s sočlovekom. To pomeni, da je človek, tudi če je sam, bitje odnosov, odprto bitje, ker nosi v sebi Božje življenje, življenje skupnosti.

Izraz »človek« (‘adam) je izpeljanka iz hebrejske besede »zemlja« (‘adamah), zato bi ga lahko prevedli tudi kot »zemljan«.

Z besedo adam je človek poimenovan pred ločitvijo na moški in ženski spol. Bog človeku popolnoma podredi stvarstvo, kar ima dvojen pomen: človek mora gospodovati, saj mu je podrejena vsa zemlja, prav tako pa mora varovati zemljo in skrbeti zanjo. V vrsticah 26-27 je kar štirikrat poudarjeno, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 5,1.3). Izraza običajno razlagamo kot podobnost na notranji ravni, ravni odnosov, in na zunanji ravni, da torej človek s svojim delovanjem in življenjem v svetu predstavlja Boga in spominja na Boga. Vendar svetopisemsko besedilo, s tema med seboj zelo podobnima izrazoma, želi poudariti predvsem dostojanstvo vsakega človeka.

Bog ustvari človeka kot moškega in žensko. Razlikovanje dveh spolov pri človeku je tu omenjena zelo na kratko, bolj podrobno je obravnavana v drugem poročilu, ki uporablja druga dva izraza, mož in možinja (‘iš in ‘iššah). Kratko poročilo o stvarjenju človeka in razliki spolov pokaže, da človekovo dostojanstvo izhaja od Boga in ni odvisno od zunanjih lastnosti ali od okolja.

dias 8

Vrstica 28 vsebuje Božji blagoslov prvemu paru in ukaz, naj bosta rodovitna in se množita.

V vrsticah 29-30 jima Bog daje navodila glede prehranjevanja: jesta lahko le rastline, ki vsebujejo seme. Vsebovati seme pomeni biti rodoviten.

V vrstici 31 ob koncu poročila o stvarjenju sveta in človeka beremo, da je Bog videl, da je bilo to zadnje delo stvarjenja »zelo dobro« (slovnična oblika presežnika). Ob stvarjenju človeka Bog v prvem poročilu razodeva, da je človek višek in cilj, h kateremu teži delo stvarjenja, vse je naravnano nanj (cerkveni očetje zatrjujejo, da je človek krona stvarstva). Dejstvo, da Bog vidi, da je stvarjenje človeka zelo dobro, razodeva etično razsežnost stvarjenja v njeni polnosti. Vse, kar je ustvarjeno, je dobro, človek pa to ponazarja na poseben način, saj je, kot prvi par (mož in žena) pa tudi že pred ločitvijo spolov (kot adam), izraz Božje osebne ljubezni. Ustvarjen je za ljubezen, Bogu lahko odgovarja osebno. Človek je v globini naravnan na odnose ljubezni, saj mu je Bog vse namenil, kot oče svojemu sinu. Vsi odnosi so prvotno odnosi ljubezni: do Boga, do stvarstva (ki ga je Bog zaupal človeku), do sočloveka. Človek na svetu tako nadaljuje Božje delo, ki se je začelo s stvarjenjem. Čudovito poročilo o stvarjenju torej ni nekaj statičnega, ne posreduje neke okostenele zakonitosti stvarstva, temveč govori o Bogu tako, da ga predstavlja v njegovem delovanju. Videti Boga, ki ustvarja, je najboljši način razodetja, kdo je Bog (kot odraščajoči sin spozna očeta takrat, ko ga vidi delati in ga nato začne posnemati) in kdo je človek, od kod prihaja in kako naj sam dela po načelu posnemanja tistega, iz katerega izhaja. Človeka je Bog ustvaril zato, da bi delal na njemu podoben način. Gre za sposobnost odgovoriti na ljubezen, ki je globoko vtisnjena v človeku, ki živi v njem, da ga želi usmeriti in voditi.

dias 9

Vrstica 2,1: »Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska.« Izraz »vsa njuna vojska« izraža moč Boga v stvarjenju. Vse ustvarjeno ima moč, vendar ne iz sebe, ta moč prihaja od Boga Stvarnika. Vrstica poudarja, da so ustvarjena bitja, ki so jih pogani častili kot malike, zgolj ustvarjena, niso bogovi.

Vrstice 2,2-4: Sedmi dan

Ta dan je Bog počival od vsega dela, ki ga je naredil. Na Božjem počitku na sedmi dan je kasneje v desetih zapovedih utemeljena tretja zapoved o posvečevanju sedmega dne. Svetopisemska pripoved priča, da smo poklicani vse svoje prizadevanje, delo posvetiti Bogu. In sedmi dan še posebej spominja na to; prav zato, da bi nas spominjal na to resnico, je nekako izvzet iz tedna. Sedmi dan je začetek druge razsežnosti časa, ki namiguje na večnost. Spoštovati sedmi dan pomeni vstopiti v večnost; to je svet čas, čas, ki je posvečen Bogu.

Vrstica 2,4a: ta del vrstice zaključi pripoved o stvarjenju. Dobesedno beremo: »to so rodovniki (toledot) neba in zemlje« oz. to je »nastanek neba in zemlje«. Z izrazom rodovnik duhovniški avtor povezuje stvarjenje sveta s kasnejšim poročilom o stvarjenju izraelskega ljudstva oz. o zgodovini očakov (1 Mz 12-50).

dias 10

 

2. Drugo poročilo o stvarjenju (1 Mz 2,4b-25)

Izhodišče drugega poročila o stvarjenju so vrstice 4b-6, ki opisujejo ustvarjeno nebo in zemljo, ki sta sicer ustvarjena, vendar spominjata na puščavo, na kraj smrti: »Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, še ni bilo nobenega poljskega grmičevja in trava še ni rasla na polju …« Drugo poročilo predpostavlja življenjsko okolje in podnebje, ki je bolj podobno Palestini kot Mezopotamiji. Ker ni dežja, ki bi dajal rast, in človeka, ki bi obdeloval zemljo, ni življenja. Bog daje življenje in omogoča njegov razvoj v teh težkih razmerah, ki mu niso naklonjene. Po stvarjenju Adama in Eve postaja življenje vedno bolj izpopolnjeno.

Drugo poročilo razlagalci pripisujejo jahvistu, ki je, bolj kot duhovniški avtor, pozoren do človeka in na njegovo vlogo v svetu. V prvem poročilu je človek krona stvarstva in je zato ustvarjen na koncu, v drugem poročilu pa je ustvarjen na začetku, preden Bog nadaljuje s stvarjenjem tako, da je človek vključen v stvarjensko delovanje. V drugem poročilu Bog ne ustvarja z besedo, ampak z rokami: človeka (‘adam) izoblikuje iz zemeljskega prahu ter mu v nosnice vdihne življenjski dih (v. 7). Glagol izoblikovati (yasar) označuje lončarjevo ali kiparjevo delo. Človek je v drugem poročilu predstavljen od začetka stvarjenja kot gospodar stvarstva, a tudi kot tisti, ki je narejen iz krhkega prahu. V človeku sta tako prisotni dve razsežnosti: veličina in krhkost, veliko dostojanstvo in odvisnost od Stvarnika. Bog je tukaj predstavljen antropomorfno, saj človeka oblikuje kot lončar, ki vsaki posodi da svojo obliko in ji določi namen, kar je tudi izraz njegovega osebnega odnosa do človeka.

dias 11

Bog po stvarjenju človeka zasadi vrt (v. 8) in vanj postavi človeka (v. 8.15). Bog dá, da iz zemlje požene drevje (v. 9), tudi drevo življenja, ki je poznano iz mitov okoliških ljudstev (npr. iz Epa o Gilgamešu), in drevo spoznanja dobrega in hudega, ki je omenjeno le v Svetem pismu. Drevo življenja je omenjeno tudi v Prg 3,18 in na koncu Nove zaveze (Raz 22,2).

V vrsticah 16-17 zasledimo zapoved o prehranjevanju človeka in prepoved: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« V drugem poročilu o stvarjenju zasledimo več napetosti; v njem ni tiste skladnosti, ki preveva v prvo poročilo.

dias 12

Zakaj človek ne sme jesti od tega drevesa? Bolj kot vsebina prepovedi je pomembno, da je prepoved dana znotraj odnosa med Bogom in človekom. Človek je ustvarjen kot svobodno bitje, hkrati pa je v tesnem odnosu z Bogom. Sprejeti ukaze in prepovedi pomeni ostati v tem odnosu. Zavrniti prepoved ali pa nanjo pozabiti, pomeni zavrniti odnos z Bogom. Ko človek kljub prepovedi jé od drevesa, se zavestno oddalji od Boga. Ker ne sprejme odnosa z Bogom, nujno postane odvisen od nekoga ali nečesa drugega. Božja prepoved glede drevesa spoznanja dobrega in hudega želi na simbolni ravni preprečiti, da bi se človek polastil (to izraža glagol »jesti«) počela odločanja o dobrem in zlu, saj je to počelo v Bogu oz. v njegovem odnosu do človeka.

Drugo poročilo o stvarjenju gleda na človeka nekoliko bolj pesimistično in izraža mišljenje Izraelcev, ki so ostali v Izraelu v času izgnanstva (»ljudstvo dežele« – Ska (2013, 61-63): Avtor predvsem pokaže neko napetost med dvema skupinama ljudi, ki sta oblikovali prvo in drugo poročilo o stvarjenju ter interese in skrbi vsake skupine. Prvo skupino predstavljajo izobraženci Izraela, ki so bili v stiku z babilonsko kulturo. Drugo pa ljudje, ki znotraj svoje izkušnje v Izraelu in na podlagi lastnega izročila ter skrbi za lastno istovetnost opisujejo Boga in njegovo delo. Prisotnost obeh poročil je dokaz, da sta se obe skupini končno povezali in da je vsaka priznala istovetnost druge, kar je razvidno iz upoštevanja razlik, ki jih je besedilo ohranilo.). Tako je bližje zgodovinski izkušnji tistega dela, ki je ostal v času izgnanstva »doma«, pa tudi izkušnji po izgnanstvu. Z ozirom na prvo pripoved je drugo poročilo manj skladno, kljub temu pa v temeljnih obrisih posreduje temeljni Božji načrt za človeka in za njegovo vlogo v svetu.

dias 13

 

2.1 Stvarjenje žene

V vrstici 18 se začenja drugi del drugega poročila o stvarjenju, stvarjenje žene. Bog vidi, da ni dobro za človeka, da je sam, zato mu želi dati primerno pomoč. Beseda »pomoč« (`zer) označuje Božjo pomoč (prim. 2 Mz 18,4; 5 Mz 33,7.29; Ps 70,6; 115,9-10; tudi z uporabo druge besede za »pomoč« v Sir 36,24; Tb 8,6). Besedna zveza »ki mu bo primerna« dobesedno pomeni »ki mu bo stala naproti«: Bog želi ustvariti pomoč, ki bo enakovredna človeku. Tudi v tej pripovedi zaznavamo neko napetost, saj žena ni ustvarjena takoj. Bog ustvari najprej živali na polju in ptice pod nebom, človek pa jih poimenuje. Poimenovati, kot smo že omenili, v bibličnem smislu pomeni imeti oblast nad nekom ali nečem, posedovati nekoga ali nekaj. V prvem poročilu o stvarjenju Bog poimenuje ustvarjena bitja, tu pa ta naloga pripada človeku. Ker človek med živalmi ne najde primerne pomoči, jo Bog ustvari iz njegovega rebra. Žena je človekova pomočnica, ker daje možu Božjo pomoč, v odnos prinaša nekaj Božjega.

Tudi pri stvarjenju žene je Bog predstavljen antropomorfno. Človeku pošlje spanje in iz njegovega rebra ustvari ženo. Pripoved poudarja, da je žena ustvarjena iz človekovega telesa, iz njegovega rebra. To mesto strokovnjaki različno razlagajo. Bog ženo ustvarja iz dela telesa, ki je blizu srca. V semitskem smislu srce predstavlja središče življenja. Žena je torej ustvarjena iz središča življenja in tako že od samega začetka tesno povezana z Adamom.

dias 14

V vrstici 22b Bog ženo pripelje k možu. Njegove besede v vrstici 23 s svojo ritmičnostjo izražajo veliko veselje in občudovanje moža, ko zagleda ženo. V njej prepozna del sebe, kar označujeta besedni zvezi »kost iz kosti in meso iz mesa«. Nato mož prepozna v ženi možinjo, »kajti ta je vzeta iz moža.« Drugo poročilo o stvarjenju uporablja drugačno ime za ženo kot prvo: žena je tu poimenovana »možinja« (‘iššah), kajti bila je vzeta iz moža (‘iš). Mož ne poimenuje žene na tak način, kot je poimenoval živali, poimenovanje ne razodeva prevlade nad ženo, ampak njeno vlogo. »Imenovala se bo« (v. 23) je napoved, pasivna oblika (trpnik) glagola »imenovati«, kar pomeni, da subjekt ni človek, ampak nekdo drug. Pasivne oblike glagolov v Svetem pismu pogosto izražajo, da je Bog subjekt določenega dejanja. Mož žene ne poimenuje, ker dejansko ne gre za ime, še bolj, če je subjekt Bog. Šele po prvem grehu bo človek (‘adam) dal ime ženi in jo imenoval Eva (hawwah), mati vseh živih (1 Mz 3,20). Po padcu v greh se odnosi bistveno spremenijo in sedaj mož teži k temu, da bi gospodoval nad ženo.

dias 15

V starodavnih mitih je žena pogosto bolj povezana s počelom zla kot moški. Svetopisemsko izročilo nasprotuje takšnim nazorom, saj pravi, da žena in mož grešita skupaj.

Vrstica 24 pravi: »Zato bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« in utemeljuje neločljivost zakona (»bosta eno meso«).

Ker je žena del človeka (‘adam), bo mož zapustil očeta in mater in bosta postala eno meso. Svetopisemski avtor poudarja enotnost: žena je bila vzeta iz človeka (‘adam), zato ta že vsebuje ženo. Ustvarjeni sta bili dve bitji, ki težita k temu, da bi bili skupaj – človek (‘adam) je mož in žena. Ko Jezus govori o zakonu (Mt 19,4-5), se sklicuje na to vrstico. V Kristusu odkrivamo še globljo razsežnost odnosa med možem in ženo, in sicer tedaj, ko Jezus opisuje sebe kot ženina Cerkve. Teološko temo razvije Pavel v Ef 5,31-32, kjer navaja 1 Mz 2,24.

dias 16

Vrstica 25, s katero se zaključuje poglavje, predstavlja že prehod v tretje poglavje: »Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.« Stanje pred grehom je stanje brez strahu. In če človek ne živi v strahu, če je v odnosu z Bogom in z bližnjimi, ne potrebuje oblačil (gre za simbolno izražanje), ni se mu treba braniti. Pridevnik »naga« (`arummim) je zelo podoben pridevniku »zvit, prekanjen« (`arum), s katerim je opisana kača v vrstici 3,1.

V spodnji razpredelnici povzemamo značilnosti prvega in drugega poročila o stvarjenju:

 

Prvo poročilo o stvarjenju (1 Mz1,1-2,4a)

 

Drugo poročilo o stvarjenju (1 Mz2,4b-25)
duhovniški vir (6. stol. pr. Kr.) jahvist
Bog Bog
Ime: Elohim Ime: Jhwh Elohim (ki ga judje izgovarjajo »Adonaj Elohim«)
Ustvarja z besedo, tako da ločuje. Ustvarja na antropomorfen način, oblikuje kot lončar.
Stvarjenje Stvarjenje
Zemlja je ustvarjena iz voda, kar Zemlja je pusta, ni življenja, kar
predpostavlja izkušnjo Babilona. predpostavlja izkušnjo puščave, življenja v Palestini.
Stvarstvo je predstavljeno skladno, idealno. Stvarstvo je predstavljeno manj skladno, bližje vsakdanji človeški izkušnji.
Bog človeka ustvari na koncu. Ustvari

ga po svoji podobi, moškega in

žensko.

Bog ustvari človeka na začetku.

Najprej ustvari človeka, nato živali in

nazadnje iz človeka ustvari ženo.

Človek lahko je vse rastline. Človek ne sme jesti od drevesa življenja.