Vsi trije odlomki današnje nedeljske Božje besede spregovorijo o rojstvu.

Zato bi današnjo nedeljo lahko poimenovali »nedelja rojstva«!  Ker smo se odločili, da se ustavimo ob današnjem evangeliju s težavami in zahtevam današnjega človeka, ne moremo drugače, kakor da si takoj zastavimo vprašanje: »Kako to, da se v zahodnih državah danes rodi tako malo otrok, kar velja tudi za našo državo?«

Božič, ki je bil nekoč v prvi vrsti praznik otrok, danes to ni več. To je praznik odraslih.
Vedno manj je otrok. Vem, da se dotikam zelo kočljive tematike, ki za mnoge predstavlja intimno dramo. To želim storiti zelo obzirno, z vsem spoštovanjem, ki ga premorem, zavedajoč se, da na tem področju deluje vse polno dejavnikov in zato ne moremo dati enoznačne sodbe, ki bi veljala za vse primere.

Ali je upravičeno reči, da so morda ekonomske in socialne težave danes večje, kot so bile v preteklih obdobjih? Če je čas, ki ga živimo, »krizni«, katero obdobje v oddaljeni in bližnji preteklosti pa to ni bilo?

Resnična težava je duhovna suhota, izguba življenjskega zagona, veselja, poguma, da se vržemo v prihodnost. To je izguba neke določene nedolžnosti in preprostosti in torej sposobnosti strmenja in občudovanja življenja in stvari. Podobni smo drevesu, ki izgublja najgloblje korenine in se hrani le še s površinskimi koreninami. Zaradi načrtovanja kmalu ne bo več kaj »načrtovati«, ker bo vse strašansko »plitvo«.

Temeljni vzrok upadanja rojstev ni ekonomske narave. Če bi bilo tako, bi se moralo število rojstev povečevati, bolj ko se premikamo proti višjim družbenim slojem. Vendar vsi vemo, da je res prav nasprotno.

Razlog je globlji. Gre za pomanjkanje upanja! Če je poroka vedno korak vere, je rojevanje vsakega otroka vedno dejanje upanja. Brez upanja se na svetu ne zgodi nobena stvar. Upanje potrebujemo, kakor potrebujemo kisik za dihanje.
Če opazite človeka, ki zjutraj vstane in od dneva prav ničesar ne pričakuje, ga imejte na očeh: je v veliki nevarnosti … Tako zorijo samomorilski naklepi. Mladi potrebujejo upanje. Otroci se radi vračajo in ostanejo doma, če je čutiti duha upanja. V nasprotnem primeru bežijo od doma. Določeni fenomeni, kot so droge in diskoteke s svojimi divjimi ritmi in samouničevanjem, so znamenja pomanjkanja upanja. »Zakaj prihajaš sem?«, so vprašali mladeniča, ki je vstopal v diskoteko. Odgovor se je glasil: »Da ne bi razmišljal!«. Upanju pohaja sapa.

Ko se v določenem človeškem položaju ponovno porodi upanje, se zdi vse drugače, čeprav se dejansko ni nič spremenilo. Upanje je prvobitna sila. Dobesedno dela čudeže.
Zdaj je čas, da se vprašamo: kaj lahko krščanstvo v tem zgodovinskem trenutku ponudi ljudem? Evangelij lahko ponudi nekaj bistvenega: Upanje! Tisto, pisano z veliko začetnico, Upanje.

Zemeljska upanja (hiša, delo, zdravje, srečno odrasli otroci), ki se uresničijo, slej ko prej razočarajo, če ni zadaj nekaj globljega, kar ta upanja podpira in jih uresničuje. So kakor listi, ki ovenijo, ko se posuši drevesno deblo. Poglejmo, kaj se zgodi na pajkovi mreži, ki je pravo umetniško delo. Popolna je v svoji geometričnosti, elastičnosti, funkcionalnosti. Na vseh koncih je napeta s horizontalnimi nitmi. Na sredini pa jo drži  nit, ki se spušča od zgoraj; to nit je pajek stkal tako, da se je spustil z vrha. Če kdo prekine eno od stranskih niti, pajek takoj pride ven in jo hitro popravi, pa je spet vse na svojem mestu. Toda če pretrgate tisto nit, ki se spušča od zgoraj, se vse poruši. Pajek ve, da tukaj ni več pomoči in se umakne. Upanje je v našem življenju kakor ta nit od zgoraj, ki drži celoten splet naših upanj.

Kaj pa je upanje? To je nova zmožnost, podarjena tistemu, ki veruje. Ta se vcepi na naravno sposobnost usmerjenosti v prihodnost, ki je preprosto človeško upanje, ki pa ji daje nov razlog in novo vsebino. Podeli ji »odprto« obzorje, ki ga ne omejuje več noben zid, nobena mreža. Niti smrt ne.

Kaj lahko predstavlja božični praznik v tem trenutku, ko čutimo tako močno potrebo po upanju? Lahko predstavlja priložnost za preobrat teženja, za ponovno rojstvo upanja. Preroški izrek, ki ga bogoslužje naobrača na Jezusovo rojstvo, pravi:

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč …
Zbudil si silno radost,
naredil si veliko veselje …
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan« (Iz 9,1-5).

Te besede, dobijo zelo poseben pomen. Vsebujejo obljubo, nakažejo pot izhoda iz teme in iz duhovnega močvirja, v katerem se nahajamo. Potrebno pa je ponovno odkriti, kdo je tisto Dete in kaj nam je s svojim prihodom prineslo. Božiču moramo vrniti njegov pomen. Božič brez deteta Jezusa je kakor okvir brez slike, kakor maša brez posvečenja, kakor slavje brez slavljenca.

Božični praznik je bil vedno priložnost, da se je v srcih vseh, odraslih in otrok, prebudilo tisto najboljše, najbolj spontano, sposobnost veselja in čudenja. To se je dogajalo celo med vojno, v časih, ki so bili veliko mračnejši od današnjih.

Rad bi vam nekaj predlagal: da bi vsaka družina v letošnjem božiču posvojila Upanje! Upanje začenja vedno od začetka. Za to je naravnost specialist. Tisoče razočaranj in zanikanj zanjo nimajo teže.

Pripravil: Ervin Mozetič