Peti dan božične devetdnevnice: Dobrotljivost

Dober človek samo daje, nikoli nič ne odreče … To ni res. Kadar odrečemo z ljubeznijo v srcu, in če smo po Svetem Duhu spoznali, da je tako bolje in edino prav, potem bo to tudi dobrotljivost. Dobrota je vrlina tistega, ki je odprt za dobro in se izogiba slabega. Bi rekli, da so starši dobri, kadar svojemu otroku v trgovini kupijo vse, kar si v tistem trenutku zaželi?

Dobrotljivost kot dar Duha pa je krščanska krepost, ki naj odlikuje vsakega izmed nas. To pomeni bližnjemu storiti dobro, mu priskočiti na pomoč, izkazati dobroto. In zato nikoli pričakovati nobenega plačila in nobene usluge, ki mi jo bo kdo na račun izkazanega dobrega kadar koli vrnil. Včasih smo izredno dobrosrčni in tudi (se) razdajamo, a imamo v mislih že prihodnji čas, ko bomo »vnovčili« izkazano ljubezen. Čisto srce, polno ljubezni, pa bo vedno služilo, ne da bi za to pričakovalo ali dobilo plačilo.

Morda so nam tukaj v pomoč telesna in duhovna dela usmiljenja. To so nekakšne »nadure«, ko ne opravimo zgolj svoje dolžnosti do svojih bližnjih, ampak jih zares ljubimo, naredimo več kot se od nas pričakuje. Premislimo torej, kje lahko nasitimo lačnega, napojimo žejnega, obiščemo bolnega ali pa grešnika posvarimo, jetnika rešimo, krivico voljno trpimo in za žive in mrtve Boga prosimo.

Pripravil: Sebastjan Likar