Ni lahko živeti v državi, kjer vlada krivica; ni lahko vztrajati v Cerkvi, kjer si vsi premalo prizadevamo za svetost; ni lahko potrpeti v zakonu in družini, kjer te moti toliko stvari. Seveda ni lahko! In vendar nas Bog nenehno kliče v občestva in skupnosti, kjer se vzgajamo v zvestobi. Saj se ne rodimo samo za trenutke narodove blaginje ali prejmemo zakramenta svetega krsta samo za praznične čase ali želimo ljubiti zakonca in otroke samo takrat, ko imamo čas in voljo zanje. Za zvestobo se vzgaja. Do konca življenja.

Kristjani verujemo, da nam Bog s svojim delom kaže največji in najlepši zgled zvestobe. Znova in znova sklepa zavezo z nami ljudmi, ker on ostaja zvest tudi, če se mi izneverimo. Zgodovina odrešenja in tudi naša zgodovina, zgodovina ljudstva Nove zaveze,  je polna Božje zvestobe. V to verujemo in takemu Bogu zaupamo.

Naša zvestoba domovini, Bogu in Cerkvi, svojim bližnjim,  posebno našim družinam, ne sme nikoli biti premo sorazmerna. Ne bomo torej čakali, kdaj bo kdo prelomil dogovor ali ne bo zvest,  in ne bomo z olajšanjem prenehali biti zvesti še mi sami. Naša krščanska zvestoba mora biti obratna. Še bolj se bomo potrudili  in potrpeli, da bomo dober zgled drugim. Mi moramo biti tisti, ki držimo obljube in v trenutkih stiske pokažemo, da smo kristjani zvesti ljudje.

Pri čem in kom imamo največje težave z zvestobo? Priprava in čakanje na Odrešenika, ki ga Bog obljublja, naj bo spraševanje vesti. Kje lahko še okrepimo svojo zvestobo?  Prosimo Svetega Duha, da nas opogumi, da bi vztrajali v zvestobi.

Pripravil: Sebastjan Likar