PPS: Kajn in Abel

Dias 2

Kajn in Abel

Po prvem grehu nasilje na zemlji narašča in se stopnjuje. V 1 Mz 4 to privede do bratomora, v 1 Mz 6 pa do vesoljnega potopa. Podobno kot pripoved o prvem grehu, je tudi pripoved o Kajnovem umoru Abela zapisana v obliki sodnega procesa in je pripisana jahvistu. Po zaključku procesa se Kajn sklicuje na Boga, ki brani Kajnovo življenje. Ob koncu odlomka Bog daje Adamu in Evi novo življenje namesto Abela, ki je bil ubit (v. 25). Med vrsticami 17-24 beremo Kajnov rodovnik.

 

Vrstica 1: Pripovedni okvir

»Človek je spoznal svojo ženo, spočela je in rodila Kajna.« V semitski kulturi glagol »spoznati« pomeni celovito spoznanje, ki v odnosu med možem in ženo vključuje tudi spolne odnose. Ime Kajn izvira iz glagola »pridobiti si« (ganah). Eva se po prvem grehu zaveda, da življenje prihaja le od Boga, zato reče: »Dobila sem moža od Gospoda.«

 

Dias 3

Vrstice 2-8: Krivda

Vrstica 2: Po Kajnu Eva rodi še Abela. Ime Kajn pomeni »sulica« in je poznano tudi kot arabsko antično ime. Kakorkoli že je etimologija s katero mati želi dati ime, da bi s tem dala imenu nekakšno motivacijo, neznana. Ime (hebel) v hebrejščini pomeni dih, nekaj kratkotrajnega, minljivega. Isto besedo srečamo pri Pridigarju: vse je »hebel«, dih, ničevost, nečimrnost (Prd 1,2).

Tako se je začel prelom (ki je s seboj pripeljal mračne posledice) med poklici, ki je s seboj prinesel tudi različne načine življenja, ki so bili med seboj povsem različni. Ta prelom je zelo globok , s seboj prinaša razlikovanje med ljudmi na svetu in s tem počasi k propadu človeštva; vendar vse to na tem mestu ostane še vedno v latentnem stanju.

Dias 4

Vrstice 3-5: Z omembo daritev želi jahvist pokazati, da so ljudje že v Kajnovem času, torej še pred nastankom izvoljenega ljudstva, opravljali daritve Bogu. Gre za dejanje, ki je lastno človeku in sodi k prvotnemu redu stvarjenja. Ti dve daritvi pripovedovalec omeni skoraj slučajno. Ne omeni, zakaj sta darovala (na podlagi katerega določila), tudi ne omeni o katere vrste daritvi naj bi bilo govora. »Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče.« Bralcu tako pripovedovalec pove, z veliko skrbnostjo, kaj sta darovala in kako vsak zase ponuja božanstvu svoje čaščenje. In vendar različnost njunega življenja ni nikakor nekaj zunanjega, ampak gre v globino in se dokončno pokaže v posebnostih njunih religioznih dejanj. Kult je vedno tesno povezan s kulturo, in vsaka kultura je izvor kulta po svoji lastni meri.

»Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl.« Tako vrh tega se Bog ozre samo na eno od obeh daritev, na Abelovo. Z velikim zanimanjem se je iskalo motiv za takšno preferenco (prednostjo); v vsakem primeru ni v obredih, ne v čustvih, zavesti Kajna. Edina oporna točka v pripovedi bi lahko bila ta, da ima Jahve rajši krvave daritve. Očitno je pisatelj preveč pozoren samo na to, da hoče poudariti, kako je sprejemljivost daritve v polnosti odvisna samo od svobodne Božje izbire. Zavrača potrebo po logični razlagi zakaj je bila odločitev v prid Abelu v nasprotju s Kajnom. (»Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti«, 2 Mz 33,19). Pripoved je zgoščena in tako z zanosom pohiti s pripovedovanjem katastrofe, da se ne vdaja posameznostim, ki niso bistvene za razumevanje. Tako tudi ne zvemo, kako je Kajn lahko zvedel za takšno Božjo razsodbo. Celotni Orient je smatral za znamenje sprejetja neke daritve to, da se je »ozrl na daritev«, in je seveda mogoče, da se tudi tu pojavlja ista ideja. Kakor koli že ta podatek nima nikakršnega pomena. Lahko bi rekli, da je to nekakšen sproščujoč trenutek pred deliktom

Dias 5

Vrstica 5: Kajn se je zelo razjezil, ker Bog ni sprejel njegove daritve. Jeza je obrambni mehanizem: človek je jezen, kadar se ustraši. Jeza torej pokaže na Kajnovo notranjo šibkost.

Vrstici 6-7: Kajn je nevoščljiv, ker se je Bog ozrl na brata. Bog govori z njim in ga opozarja na njegovo spremembo v obnašanju in zaradi nevarnosti greha, ki je vrel v njegovem srcu. Gre za starševski pogovor, ki opozarja, preden bi bilo prepozno, na človekov izhod iz nevarnosti. (Očitno je, da Kajna, čeprav njegova daritev ni bila sprejeta, Bog ni dokončno zavrnil.)  Bog lahko vedno spodbuja dobre namene, ki so v srcu.

Notranji nagib k delovanju je seveda najkrajša pot k izpolnitvi dejanja. Toda verz ne govori o nekakšnem notranjem nagibu, ampak predstavlja greh kot objektivno moč, ki stoji hkrati zunaj in onkraj človeka in se ga hoče pohlepno polastiti; in zato mu lahko gospoduje in ga upogne. Njegova odgovornost v odnosu do greha mu zato še zdaleč ni odvzeta; ravno nasprotno, odgovornost mu je v vsej svoji totalnosti v celoti naložena. (Zanimivo je, kako je zadnji del v. 7 podoben tistim iz 3,16b, v kateri so uporabljene v povsem drugačnem kontekstu.)

Vrstica 8: »Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu: “Pojdiva ven!”« Besede Boga pri Kajnu ne najdejo odmeva. Tako je le-ta, ko povabi brata ven, že podvržen zlu. Na polju Kajn brez razloga ubije brata. Greh se zopet zgodi zelo hitro, opisan je v eni sami vrstici.

Dias 6

 

Vrstici 9-10: Zaslišanje

Po grehu Bog vpraša Kajna: »Kje je tvoji brat Abel?« Podobno kot v prvem poročilu o grehu Bog razkriva resnico. Ko Kajn odvrne, da ne ve, ga Bog vpraša: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.« Ker Kajn skuša skriti resnico, mu jo obelodani sam Bog. »Glas krvi, ki vpije« je metafora za kri nedolžnega, ki je pretrpel krivico. Kri nedolžnega terja Božji poseg: če Bog ne bi posegel, bi pomenilo, da ni pravičen.

 

Vrstici 11-12: Izrek kazni

»Bodi torej preklet z zemlje …« Videli smo, da po prvem grehu Bog človeka ne prekolne. Tudi tu ga ne prekolne Bog, ampak zemlja. Zemlja, narava se bo upirala človeku, saj je morala piti kri, za kar pa ni bila ustvarjena. Zaključek izreka kazni pa se glasi: »Blodil in begal boš po svetu.«

 

Vrstici 13-14: Sklicevanje na Boga

Kajn čuti, da je njegova krivda prevelika, da bi jo nosil. Zaveda se, da se bo moral skrivati pred Božjim obličjem in da bo blodil in begal po zemlji. »Kdor koli me bo našel, me bo ubil.« Kajn se zave, da ima tudi zlo svojo logiko in pravila in tega se boji. Kajn se tega takoj zave: življenje brez Boga je življenje, ki ga Bog več ne brani. Ko se enkrat Bog od njega oddalji, se lahko zgodi prav vse.

 

Dias 7

Vrstica 15: Božji odgovor

»Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan.« Število sedem izraža neko pretiravanje in želi poudariti, da se človek ne sme maščevati sam, kajti maščevanje je pridržano Bogu. Ta misel se v Stari zavezi večkrat ponovi, na primer v 5 Mz 32,35. Nihče torej ne sme ubiti človeka ali mu vzeti življenja, kajti človeško življenje je sveto. Gospod dá Kajnu tudi znamenje, da ga ljudje ne bi ubili. To znamenje je morda povezano z bogopodobnostjo in je še en izraz Božjega usmiljenja do človeka.

 

Vrstica 16: Zaključek odlomka

»Kajn je odšel izpred Gospodovega obličja in se naselil v deželi Nod vzhodno od Edena.« Omenjen kraj je neznan, poudarja se, da se nahaja daleč od Edena. Kazenski proces je zaključen.

 

Vrstice 17-24: Vmesni del

Pripoved o Kajnu in Abelu se nadaljuje v vrstici 25. V teh vrsticah beremo Kajnov rodovnik, ki je povezan z razvojem obrtništva (podobne rodovnike, kot je Kajnov, imamo tudi v mezopotamskih virih), umetnosti in z gradnjo mest. Poznamo dve veji Adamovega rodovnika, prva je Kajnova, druga pa Setova (v. 25-26).

 

Vrstici 25-26: Zadostitev

Edino Bog lahko nadomesti Abelovo življenje. Miselnost o potrebi po zadostitvi, ki se je razvila v Izraelu, je izraz visoke ravni kulture naroda in civilizacije, ki se je oblikovala na podlagi njegove vere. V odlomku je pozornost usmerjena tako na kazensko kot na civilno pravo: kazensko pravo omogoča odkritje in kaznovanje krivca s pomočjo sodnega procesa, civilno pravo pa je bolj pozorno na odnose in skuša odpraviti posledice storjene krivice. Ta del prava se ukvarja z zadostitvijo. V odlomku spričo storjene krivice le Bog lahko poskrbi za zadostitev: le on more dati novo življenje.

Vrstica 25: »Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila je sina, kateremu je dala ime Set.« Ime Set (šet) je etimološko povezano z novim darom življenja, ki nadomešča Abelovo življenje. Zato Eva pojasni: »kajti Bog mi je določil drugega potomca«. Ko Set dobi sina, ga poimenuje Enoš, kar pomeni človek (ime poudarja minljivost človeka, umrljivost človeštva). V Enoševem času »so začeli klicati Gospodovo ime.« Te besede označujejo začetek molitve in bogoslužja, ki se torej pojavi pred poklicem Abrahama, kar pomeni, da je molitev značilna za vse človeštvo in pripada redu stvarjenja.

1 Mz 5 eksegeti pripisujejo duhovniškemu avtorju, saj namenja posebno pozornost kronologiji in rodovnikom. Poglavje omenja zelo visoko starost prednikov pred potopom. Izredna dolžina človekovega življenja v tem poglavju ni značilna le za Sveto pismo, zaznamuje namreč tudi sezname sumerskih in babilonskih kraljev in kaže na vpliv mezopotamske literature in mitov na 1 Mz. Podobno kot znameniti starodavni sumerski kralji, ki so živeli in vladali več tisočletij pred potopom, tudi Adam npr. živi 930 let (1 Mz 5,5). V tem poglavju je predstavljen tudi Noe, iz katerega po potopu izhaja vse človeštvo. Noetovi sinovi so Sem, Ham, Jafet. Iz Sema izvirajo semiti, predniki Abrahama.

Foto: splet

Pripravil Sebastijan Cerk