Prispevek je predloga, ki vam je lahko v pomoč pri spodbujanje osebne vere članov župnijskih skupin.

Mi, ki smo krščeni, smo potopljeni v tisti neizčrpen vrelec življenja, ki je Jezusova smrt, največje dejanje ljubezni v vsej zgodovini; in zahvaljujoč tej milosti lahko živimo novo življenje, ne več v oblasti zla, greha in smrti, marveč v občestvu z Bogom in brati.[1]

DUHOVNA POGLOBITEV

Svetopisemski odlomek

Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Lk 3,21-22

Za osebni razmislek

  • Kaj mi pomeni prejem zakramenta svetega krsta?
  • Se zavedam, da sem tudi jaz Božji ljubljeni otrok?

Gospod, tako si si želel, da bi postal tvoj ljubljeni otrok, da si zame daroval samega sebe. Hvala ti za to!

IZTOČNICA ZA POGOVOR

Ko je Bog ustvaril človeka, je ta s svojim prvim dihom zajel Božjega Duha. Bog je človeku, ki ga je obdaril s svobodno voljo in razumom, ob stvarjenju dal milost Božjega življenja – posvojil ga je. To pomeni, da obstajata dve vrsti življenja: naravno oziroma človeško življenje in nadnaravno oziroma Božje življenje. S prvim grehom je človek zavrnil ta Božji dar in izgubil nadnaravno življenje, Božje sinovstvo ter posvečujočo milost.[2]

Toda Bog človeka ni zapustil, čeprav se je ta obrnil proč od njega. Ker ga je Bog ustvaril »po svojem srcu«, je človek v sebi vedno čutil, da mu nekaj bistvenega manjka. V to stanje je Bog odločno posegel: v temo, v kateri je človek tipal za izgubljenim rajem, je poslal luč. To ni bila reševalna akcija, s pomočjo katere bi Bog zopet pridobil izgubljenega človeka, pač pa je zgolj dokončal to, česar se je lotil od samega začetka. Bog je tako deloval, da bi človek lahko razumel, kam ga je pravzaprav vodilo njegovo hrepenenje in kdo je Bog. Luč, ki jo je Bog poslal, je bila njegov Sin. [3]

Če želimo biti Jezusovi učenci, se moramo najprej zavedati, kaj je Bog za nas storil. Ko je človek prekinil odnos z Bogom, ko mu je nehal zaupati in ga naredil za tekmeca, je obenem prekinil tudi odnos s soljudmi in stvarstvom. A obenem je hrepenel po vsem tem, po izgubljenem raju.

Da bi človeka spet združil s seboj in nam podaril svojo Božjo naravo, se je Jezus učlovečil in v celoti prevzel našo človeško naravo. »Božji Sin je postal človekov sin, da bi človeški otroci lahko postali Božji otroci.« S svojim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem nas je Božji Sin združil s seboj in nas vrnil v Očetov objem; odpustil nam je naše grehe in nam podaril večno življenje. Tako nas je Bog posinovil.

Krst v nas obnovi Božje življenje, ki sta ga Adam in Eva zapravila z grehom. Tudi po ostalih zakramentih prejemamo milost, da lahko živimo Božje življenje, mi pa smo povabljeni, da na prejeto milost odgovorimo s svojim življenjem.[4]

Za pogovor

  • Kaj lahko storimo za to, da se bodo naši župljani bolj zavedali temeljnega sporočila evangelija, da je Bog človeku, ki je z grehom izgubil Božje življenje, po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju to Božje življenje znova podaril in mu dal možnost, da ga hrani s prejemanjem zakramentov?
  • Na katere načine lahko to zavedanje v naši župniji krepimo in utrjujemo s svojimi besedami in zgledom?

POPOTNICA

V Kristusu je bilo življenje v vsej svoji polnosti vrnjeno človeku. Vstopiti v to veselje, da bi zanj pričevali v svetu, je osnovno poslanstvo Cerkve. Gre za potovanje Cerkve v razsežnost Božjega kraljestva, v življenje vstalega Kristusa. Na pot novega življenja ne moremo drugače kot s Sinom. S krstom smo vcepljeni v Kristusa in njegovo življenje. Sveti Duh, občestvo z Očetom – teče skozi nas, se pretaka v nas, pronica v vso našo človeškost in nam pomaga živeti tako, da obrodimo sad. Toda ta dar moramo najprej resnično sprejeti, mu omogočiti, da zasije v našem življenju. Biti moramo pozorni, da tega sadu ne istovetimo samo z deli, ki jih človek lahko naredi. Resnični sad je, če živimo kot Kristus; če druge ljubimo in se zanje darujemo. Velikonočna skrivnost je tako vključena v potovanje vsakega človeka, ki v svetu, zaznamovanem z grehom, živi kot Božji Sin, saj je vse, kar živimo v ljubezni, iztrgano propadljivosti in smrti ter ovito v večno ljubezen Očeta. Tako smo na poti k temu, da oblikujemo Cerkev ali natančneje, da se preobrazimo v Kristusovo Cerkev. Prej smo bili posamezniki, zdaj pa smo poklicani, da se zbiramo na istem kraju, pri daritvi svete maše, da prinesemo svoja življenja, svoj »svet« s seboj in postanemo več, kot smo bili: nova skupnost z novim življenjem. Med nami je navzoč Tisti, v katerem imajo vse stvari svoj začetek in konec.[5]

[1]  Papež Frančišek, Krst je zakrament, na katerem temelji naša vera. URL=http://www. archivioradiovaticana. va/storico/2014/01/08/ papež_med_splošno_ avdienco_začel_nov_sklop_ katehez_krst_je/slv-762126. 8. 1. 2014.

[2] Prim. S. Hahn, n. d., 108–110.

[3] Prim. A. Schmemann,  Za življenje sveta, Založba Dravlje, Družina, Ljubljana 2018, 23.

[4] Prim. S. Hahn, n. d., 110, 122–123.

[5] Prim. A. Schmemann,  n. d., 25–33; M. I. Rupnik, Po Duhu, Družina, Ljubljana 2018, 108–109.

Po priročniku za člane župnijskih pastoralnih svetov (2019-2020) z naslovom Krščeni in poslani pripravila Mojca Bertoncel.

Foto: Mojca Bertoncel