POLETJE – ČAS ZA DUŠO

Poletje ima svoj ritem in svoj jezik. Ne govori na glas, ne sili nas in ne prepričuje v nekaj, kar nam je tuje. Končno si lahko tudi priznamo: ni mi treba vedno hiteti. Počasi, počasi lahko razmišljam, hodim, si ogledujem… Kot valovi, ki ne hitijo nikamor, a vedno pridejo do obale. Tudi mi lahko kdaj stopimo iz ritma vsakdana… kavo pijemo malo počasneje, poslušamo tišino in sebe v njej.

Poletje pa ni premor od duhovnosti. Bog sicer ne potrebuje naše nenehne aktivnosti, saj tudi On kdaj samo sedi ob nas in se veseli, da smo končno spet skupaj, da končno imamo čas. Morda nam poletje govori več, kot si mislimo… le prisluhnimo svojemu srcu.

In pride poletno jutro: Sonce je še blago, zrak je svež, ptiči po drevju pa že imajo svoj koncert. Natočiš si kavo in v naročju razpreš svojo knjigo. Ne bereš je vsak dan, a poleti – takrat si vzameš čas. Nekaj strani, nekaj misli, nekaj tihih vdihov. “Za dušo,” si rečeš sam pri sebi.

V rastlinjaku raste paradižnik, malo solate, nekaj zelišč. Nič velikega, a dovolj, da se človek počuti koristnega in dovolj, da se ob rasti (na)uči potrpežljivosti. »Ni vse takoj, tudi paradižnik mora dozoreti«, si rečeš.

Mimo pride mlada mamica s tremi otroki. Utrujena. »Bi šli na počitnice, pa ne vemo, če si lahko privoščimo, pa še vreme ni najboljše…« Poslušaš in z nasmehom in rečeš: »Včasih so bile naše počitnice samo to, da smo šli na travnik in jedli kruh z maslom«, kot je zadnjič rekla župljanka, »ampak smo se imeli radi.« »Veš, otrok si ne bo zapomnil, kam ste šli – ampak, ali si imela čas zanj.«

Mlada mamica utihne. Otroci so medtem nabirali jagode ob rastlinjaku. Sredi pogovora prejmejo še povabilo: »Pridite v hišo. Imamo še meto z limonado; pa še senca je«.

Tisti večer smo bili vsak v svojem domu, pod zvezdami. Nikamor nismo šli, a čutili smo, da naše srce lahko potuje daleč. Nekam, kjer je človek hvaležen za preproste stvari. Za večer, za jutro, za mir, za nasmeh, za tišino. Za Boga, ki nam je blizu – posebej, ko ne hitimo.

Dragi pastoralni sodelavci, dragi verniki, naj vam bo letošnje poletje prav to: čas, ko nič ne pričakujete, pa veliko prejmete.

Čas, ko vas Bog najde – na terasi, balkonu, pod hruško, na sprehodu, ob kavici, med smehom z vnuki ali v tihem lepem večeru.

Ne iščite popolnih dni. Iščite prisotnost in v njej – Božji dotik.

foto: Neža Novak