V središču današnjega evangelija beseda Janeza Krstnika: ‘Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!’. Beseda, ki jo spremlja pogled in roka, ki kaže na njega.

Predstavljajmo si prizor. Smo na obali reke Jordan. Janez krščuje. Veliko ljudi je, moških in žensk različnih starosti, ki so prišli tja, da bi prejeli krst iz rok tega moža, ki je mnoge spominjal na Elija, velikega preroka, ki je devet stoletij prej očistil Izraelce malikovanja ter jih popeljal nazaj k pravi veri v Boga zaveze, Boga Abrahama, Izaka in Jakoba.

Janez je pridigal, da je nebeško kraljestvo blizu, da se bo Mesija kmalu razodel in da se je potrebno pripraviti, spreobrniti in se pravično obnašati. Zato je začel krščevati v Jordanu, da bi dal ljudstvu konkretno sredstvo pokore. Ti ljudje so se prišli pokesati svojih grehov, se pokoriti in ponovno začeti z življenjem. On ve, da je Mesija, Gospodov Maziljenec blizu, in da bo znamenje, po katerem ga bo prepoznal, da bo nad njim počival Sveti Duh. On bo namreč prinesel pravi krst, krst v Svetem Duhu.

In prišel je ta trenutek. Jezus se je pojavil na obali reke, med ljudmi, med grešniki, kakor smo vsi mi. To prvo njegovo javno dejanje, prva stvar, ki jo je storil, ko je zapustil dom v Nazaretu pri tridesetih letih je, da se je spustil v Judejo, šel do Jordana in se dal Janezu krstiti. Vemo, kaj se je ob tem zgodilo – nad Jezusa se je spustil Sveti Duh v obliki goloba in Očetov glas ga je oznanil kot ljubljenega Sina . To znamenje je Janez čakal. On je! Jezus je Mesija. Vendar pa je Janez zbegan, saj se je razodel na nepričakovan način sredi grešnikov, krščen z njimi, še več, za njih. Toda Duh je razsvetlil Janeza in mu dal razumeti, da se je tako spolnila Božja pravica, se je spolnil načrt zveličanja. Jezus je namreč Mesija, Izraelov kralj, vendar ne z močjo tega sveta, temveč kot Jagnje Božje, ki sprejme nase in odvzame greh sveta.

Takega ga je Janez pokazal ljudem in tudi svojim učencem.

Zakaj smo se tako dolgo zadržali ob tem prizoru? Ker je odločilen! Odločilen za našo vero in je tudi odločilen za poslanstvo Cerkve. Cerkev je namreč v vsakem času poklicana delati to, kar je storil Janez Krstnik, ljudstvu pokazati na Jezusa rekoč: ‘Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!’ On je edini Zveličar, On je Gospod – med grešniki, a je On, On, nihče drug ni močnejši, On je!

‘Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!’
To so besede, ki jih mi duhovniki ponavljamo vsak dan med mašo, ko ljudstvu pokažemo kruh in vino, ki sta postala Kristusovo Telo in Kri. To  dejanje predstavlja vse poslanstvo Cerkve, ki ne oznanja sebe samo. Gorje, če bi Cerkev oznanjala samo sebe, izgubila bi kompas, ampak oznanja Kristusa, ne prinaša sebe, prinaša Kristusa. Kajti On je in samo On, ki rešuje svoje ljudstvo greha, ga osvobaja in ga vodi v deželo življenja in resnične svobode.

Obstaja veliko kristjanov, ki izpovedujejo, da je Jezus Bog; obstaja veliko duhovnikov, ki izpovedujejo, da je Jezus Bog … Toda, ali vsi pričujejo o Jezusu? Evangeljski odlomek nam predstavlja Janeza v trenutku, ko pričuje o Jezusu. Ko ga vidi prihajati naproti, reče: ‘Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Pričuje. Nekateri Janezovi učenci, ki so slišali to pričevanje, so takoj šli za Jezusom in bili so zadovoljni: ‘Našli smo Mesija!‘ Občutili so Jezusovo navzočnost. Toda zakaj so srečali Jezusa? Ker je obstajal pričevalec, ker je bil neki človek, ki je pričeval o Jezusu.

Tako se dogaja tudi v našem življenju. Biti kristjan pomeni predvsem pričevati o Jezusu. To je prvo. In to je tisto, kar so storili apostoli. Ker so pričevali o Jezusu, se je krščanstvo razširilo po celem svetu. Vendar pa apostoli niso opravili nekega tečaja, da bi postali pričevalci o Jezusu. Niso študirali, niso hodili na univerzo. Sledili so navdihu Svetega Duha, ki so ga čutili v sebi, in temu so ostali zvesti.

Naj nam Devica Marija, Mati Božjega Jagnjeta, pomaga verovati vanj, hoditi za njim in pričevati o njem.

Pripravil: Ervin Mozetič