Četrtek, 23. januar: Jezusu so bili pokorni celo hudi duhovi

Hudič se skriva v podrobnostih, Bog pa se po njih razodeva.

Ni težko verjeti pregovoru, da se hudič skriva v podrobnostih, ko gre za stvari sredi tega sveta. Vsak je že verjetno doživel, koliko ga je stalo, ker ni bil pozoren na droben tisk, ko je kaj kupil ali sklepal kakšno pogodbo. Ko se odločimo za življenje s Kristusom v njegovem Duhu, se začnemo zavestno izogibati temu, kar je očitno slabo in proti ljubezni. Zato pa se skušnjavec kot zavajajoči duh  pogosto zamaskira v »angela luči«, da bi nas laže zvabil v svoje pasti.

Duhovni boj seveda ni lahek in nenehno traja. Nekateri pravijo, da je kristjan vsake tri minute v položaju, ko mora nekomu nekaj odpustiti. Se pravi – ustaviti se mora pred nečim slabim. Kajti zlo se ustavi pri tistem, ki je dovolj močan, da ga po krivem prenaša in da ga ne vrača, ali še bolje – da ga vrne z dobrim. Kako težko je to, vsak dobro ve.

Vsak, ki je v molitvi, v odnosu z Jezusom, ve, da mu Gospod stoji ob strani. Da pa sploh lahko bojuješ ta boj, se moraš najprej zavedati, proti komu se bojuješ. Prepoznati moraš zlo v sebi. Prepoznati slabo v tistih najmanjših odločitvah, ko se nam zdi vse tako normalno in kar gre mimo nas, v bistvu pa ni bilo dobro in nismo ničesar storili, da bi to ustavili. Zame je seveda pomembna molitev osebna in tista z brati in sestrami v cerkvi. Liturgično življenje me ves čas vodi po varni poti. Kadar sem v cerkvi, vem, da sem na ladji rešitve sredi razburkanega morja. Da pa moram tudi sam biti pogumen  in ne maloveren. Tam me vse nagovarja, naj zaupam, naj se ne bojim. Predvsem sveta spoved, kjer lahko brez olepševanja povem, kjer enostavno vidim sebe z vsemi svojimi slabostmi in v vsej nemoči. Tam slišim njegov glas: »Kakršnikoli že ste, moji ste. Niste vi izbrali mene, ampak jaz vas.«

Veliki ruski svetnik Serafim Sarovski je vse ljudi vse dni v letu pozdravljal z velikonočnim pozdravom: »Radost moja, Kristus je vstal!« Če bi človek v svojem srcu nosil to svetlobo velikonočnega jutra, bi v bleščeči luči vse zlo zbledelo, izgubilo svojo moč. Takrat bi ti bil vsak človek v veselje in tudi ti sam sebi radost. Ta dar nam je podarjen, dan nam je. Kljub temu smo kot verniki v položaju, da ga moramo vsakič znova osvojiti, da si ga moramo izprositi, da si ga moramo želeti. Pomembno je, da hočem, čeprav je mnogokrat videti zaman. Da se ne naveličam te želje biti Z NJIM. Biti vedno z njim. Saj nam sam živi Bog podarja svojega Duha, Duha ljubezni, odpuščanja in milosti.

Hudobec želi  življenjsko pomembno zvezo med nami in Bogom prekiniti in bo naredil vse, da bi namesto Boga postavili malika ter iskali moč pri tistem, ki nam ne more pomagati. Koliko ljudi se tako zateka v ezoteriko in praznoverje,

Navezo z Bogom  vzdržujemo z molitvijo in zakramenti. Kristusova telo in kri nas ščitita pred zlom, spoved obnavlja naše moči, ki so bile oslabljene zaradi ran, ki nam jih je zadal greh … Zdaj razumemo, zakaj je hudobni duh  bil  pokoren Jezusu. Tudi mi imamo vsa sredstva, ki nam jih je dal Jezus, da se borimo proti njemu.

Gotovo pa hudobni duh dela za needinost.

Jezus  svojo molitev za edinost postavi v trenutek svojega odhoda na Oljsko goro. Naredil je vse, kar je mogel, da bi ob sebi zbral zaupano mu ljudstvo in sedaj lahko le še moli. Edinost je zanj tako pomembna, da zanjo moli ob zadnjem slovesu, ko odhaja v smrt. Lahko bi rekli, da se tudi v notranjem smrtnem boju noče posloviti od želje, da bi bili eno. Biti eno, je bistvo njegovega delovanja!

Strahovi, lenoba in egoizem, pa tudi negativne izkušnje nas ne opravičujejo  v naši brezbrižnosti. Vsak, ki se hoče boriti proti zlu, hudiču, je dolžan živeti za edinost, kakor je zanjo živel in umrl naš gospod Jezus Kristus. Vsak lahko prispeva delček k ustvarjanju te edinosti. Ne stojmo križem rok, ne v najožjih odnosih, ne v družinah, ne v narodu. Hudič si želi razdeljenosti, ne sodelujmo z njim. Bog hoče združiti vse, kar je dobro, moli za nas. Molimo z njim in prizadevajmo si za edinost, skupaj z njim in prosimo za pomoč tudi našo nebeško mater Marijo.

Pripravil: Ervin Mozetič