Na svetovalnici Betanija sem najbolj vesel mladih ljudi, ki hočejo iz svojega življenja nekaj narediti. Običajno gre za mlade v raznih stiskah in preizkušnjah. Vsaka stiska odpira v človeku vprašanja, marsikatera pa pusti tudi določeno rano ali vsaj brazgotino. Brez dvoma pa so te rane najbolj globoke takrat, ko so povezane z njihovimi starši. Tako mi potrjujejo moja srečanja z njimi.

In kako do tega pride? Rekel bi, da noben od staršev tega ne stori namenoma. Bolj ali manj njihovi starši tudi sami trpijo zaradi tega, ker ne prepoznajo, kdaj in kje so zgrešili svojega otroka, ki je zdaj že odrasel. Niso ga pretepali, ali ga zanemarjali. Nasprotno, nudili so mu vse, da bi uspel v življenju. On pa čuti, da ga ne spustijo v življenje.

Otrok je za starše največji dar, ki ga lahko prejmejo v življenju. Je pravzaprav tako velik dar, da bi ga najraje obdržali zase in pri sebi. Želijo mu priskrbeti vse, kar rabi, celo prehitevajo ga v potrebah in željah. Ocenjujejo namesto njega, kateri študij mu bo odprl priložnosti za najboljšo zaposlitev. V mansardi mu uredijo stanovanje. Odrasel otrok pa čuti, da je na njem ogromno breme, ker so starši vso srečo in smisel svojega življenja stavili nanj. Ne upa tvegati koraka v svet, ker ne ve, kako bi to prenesli.

Praznik darovanja Jezusa v templju oz. svečnica nam daje pomembno sporočilo. Otrok je za starše res največji dar, vendar ne z namenom, da si ga lastijo, ampak da ga v hvaležnosti izročajo v Božje roke. Najbolje, da to storijo ob rojstvu, preden se začnejo pretirano navezovati nanj. Navsezadnje ne gre le za enkratno dejanje, pač pa za odnos, ki daje prostor Bogu, da vstopi v otrokovo življenje in ga pokliče na posebno pot, ki je drugačna od poti staršev.

Ko bomo na svečnico pri sveti maši prižigali sveče, se spomnimo besed starčka Simeona, ki jih je izrekel, ko je v naročju držal in gledal Njega, ki je »luč v razsvetljenje poganov«. Karkoli drugega postavimo v središče življenja, smo zgrešili, tudi če je to naš otrok. Jezus je resnična Luč, ki razsvetljuje življenje in edini, za katerega je vredno živeti. Zato le prižgimo svojo svečo, pa tudi sveče naših otrok, da nam v družini ne zmanjka Luči.

Luka Mavrič