»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja, ko sta Marija in Jožef novorojenega Jezusa predstavila v templju. Na ta datum pa obhajamo tudi Dan posvečenega življenja, ki kaže na velik zaklad Cerkve v tistih, ki hodijo za Gospodom po evangeljskih svetih.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Evangelij na praznik svečnice (prim. Lk 2,22-40) pripoveduje, da so štirideset dni po rojstvu Jezusovi starši prinesli Dete v Jeruzalem, da bi ga posvetili Gospodu, kakor je bilo zapovedano po judovski postavi. Medtem ko opisuje obred izpostavlja primere nekaterih osebnosti v trenutku, ko doživljajo izkušnjo srečanja z Gospodom. Gre za Marijo in Jožefa, za Simeona in Ano, ki predstavljajo zglede sprejemanja in podaritve svojega življenja. Med sabo niso enaki, med seboj so se razlikovali, a Gospodu so se pustili voditi. Evangelist Luka jih vse štiri opisuje v njihovi dvojni drži, torej v gibanju in v čudenju.

Gibanje

Prva drža je gibanje. Marija in Jožef sta se napotila v Jeruzalem; prav tako je Simeon, ki ga je spodbudil Sveti Duh, prišel v tempelj; medtem ko Ana služi noč in dan Bogu v templju brez prestanka. Na ta način nam štirje protagonisti tega evangeljskega odlomka kažejo, kako je za krščansko življenje potreben dinamizem in razpoložljivost, pustiti se voditi Svetemu Duhu. Nepremičnost ni primerna za krščansko pričevanje in za poslanstvo Cerkve. Svet potrebuje kristjane, ki se pustijo premakniti, ki se ne utrudijo pri hoji po poteh življenja, da bi vsem prinesli tolažečo Jezusovo besedo. Vsak krščeni je prejel poklicanost, da oznanja Jezusa! Župnije in druge cerkvene skupnosti so poklicane spodbujati prizadevanja mladih, družin in ostarelih, da bi vsi imeli krščansko izkušnjo in živeli kot protagonisti življenja in poslanstva Cerkve.

Čudenje

Druga drža s katero sv. Luka predstavi štiri osebnosti v pripovedi, je čudenje. Marija in Jožef »sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem (o Jezusu)« (v. 33). Čudenje je nedvoumen odziv tudi za ostarelega Simeona, ki je s svojimi očmi v Detetu Jezusu videl zveličanje, ki ga je leta in leta pričakoval. Isto velja za Ano, ki »je stopila tja in hvalila Boga« (v. 38) ter nato šla in povedala ljudem o vsem, kar je doživela. To je sveta »klepetulja«, klepetala je o dobrih stvareh, ne o slabih. Govorila je, oznanjala je, torej je svetnica. Te podobe vernikov so obdane s čudenjem, ker so se pustile zajeti in vključiti v dogodke, ki so se dogodili pred njihovimi očmi. Sposobnost čudenja nad stvarmi, ki nas obdajajo, spodbuja versko izkušnjo in dela srečanje z Gospodom rodovitno. Nasprotno pa nas nesposobnost čudenja dela ravnodušne in povečuje razdaljo med potjo vere in potjo vsakdanjega življenja.

Vir: Radio Vatikan

Foto: arhiv Pridi.com

Uredila: Mojca Bertoncel