Četrtek, 27. februar: Služenje

Evangelij  nam danes predstavlja temo služenja in nas kliče k hoji za Jezusom po poti ponižnosti in križa.

Prikazuje  prizor, ko se Jezus spoprime z Jakobom in Janezom, ki sta s podporo njune matere hotela sedeti na njegovi desnici in na njegovi levici v Božjem kraljestvu. Zahtevala sta torej častna sedeža, sledeč svoji lastni predstavi o hierarhiji kraljestva. Vizija znotraj katere se gibljeta, se izkaže še vedno okužena s sanjami zemeljskega uresničenja. Jezus je torej dal prvi ‘močan sunek’ temu prepričanju učencev tako, da je opozoril na svojo pot tu na zemlji: ‘Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, sedežev na moji desnici ali na moji levici pa ne dodeljujem jaz, ampak so za tiste, ki jim je pripravljeno’. S podobo keliha jima je zagotovil možnost, da bosta v polnosti pridružena njegovi usodi trpljenja, ne da bi jima kljub temu zagotovil častne sedeže v njegovi bližini. Njegov odgovor je torej povabilo k hoji za njim po poti ljubezni in služenja ter zavrnitev posvetne skušnjave po prednjačenju in ukazovanju drugim.

Kdo lahko danes to misel še vzame zares? Če nisi prvi, če ne tekmuješ, te ni. Če se, tako ali drugače ne pojavljaš na prvih mestih, te povozijo. Res, na prvi pogled je biti služabnik nekaj popolnoma neuporabnega. Če pogledamo od bliže, služenje ni tako nesmiselno. Če se borim za prvo mesto, ali je tam še prostor za bližnjega? Če mi je tako pomembno, da bom prvi, kdo je moj bližnji? Bližnji postane služabnik! A to postane z ukazom, ne z zgledom. Postane po krivici, ne z veseljem. In ko bo ta prišel do priložnosti, da pride na prvo mesto, bo oblast izkoristil, da mene naredi za služabnika. Prav tako po krivici.

Tako lahko počasi ugotovimo, da Jezus gleda z izredno jasnostjo v človeško srce. Samo dve poti obstajata. Prva vodi v življenje, druga v pogubo. Na teh dveh je med drugim zapisano tudi to, kar smo slišali danes: služi ali vladaj. Tisti, ki vlada, ne more vzgajati za služenje. Le tisti, ki služi, lahko ustvarja prostor ljubezni, pa naj bo to na najširši družbeni ali na najbolj intimni in osebni ravni.

Pred nami je izbira: služiti ali vladati. Odločitev je naša. A ne moremo se sprenevedati, kjer vlada služenje, vlada ljubezen. Kjer vlada tekmovanje, za ljubezen ni več prostora. Odločitev ni lahka, a vendar jasna. Vedno obstajata le dve poti. Samo ena vodi v resnično življenje!

Jezus torej nakaže služenje kot stil avtoritete v krščanski skupnosti. Kdor služi drugim in sicer v resnici brez prestiža, izvaja pravo oblast v Cerkvi. Jezus nas vabi k spremembi miselnosti, da preidemo od pohlepa po oblasti k veselju neizstopanja in služenja, da izkoreninimo nagon po nadvladi nad drugimi in začnemo udejanjati krepost ponižnosti.

In potem, ko je predstavil model, ki ga ne gre posnemati, je ponudil samega sebe kot ideal, na katerega se je potrebno sklicevati. ‘Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge’. On dejansko s svojim trpljenjem ter smrtjo zasede zadnji sedež, s tem doseže v služenju največ, kar je možno in to podari svoji Cerkvi.

Obstaja združljivost med Jezusom, ‘izkušenim v trpljenju’ in našim trpljenjem. Jezus predvsem izvaja duhovništvo usmiljenja in sočutja. On je neposredno okusil naše težave, od znotraj pozna našo človeško pogojenost. To, da ni okusil greha, pa ga ne ovira, da bi ne razumel grešnikov. Njegova slava ni častihlepje ali hlepenje po nadvladi, ampak je slava ljubiti ljudi, prevzeti in deliti z njimi njihovo slabost ter jim ponuditi milost, ki ozdravlja.

Vsakdo izmed nas, v kolikor je krščen, je s svojim lastnim deležem udeležen pri Kristusovem duhovništvu: verni laiki pri skupnem duhovništvu, duhovniki pri službenem duhovništvu. Tako lahko vsi prejmemo ljubezen, ki služi, ki izhaja iz njegovega odprtega Srca, bodisi za nas same, bodisi za druge in tako postanemo ‘kanali’ njegove ljubezni, njegovega sočutja, še posebej do tistih v bolečinah, v stiskah, v obupu ali v osamljenosti. Vzemimo zares služenje in pokažimo s tem vso veličino, ki jo premoremo.

Ervin Mozetič