Petek, 3. julij 2026: Sveti Tomaž

Sveti Tomaž

Danes se Bogu zahvaljujem za dvomljivca, Tomaža. Njegov dotik Jezusovih odprtih ran po vstajenju ozdravlja mojo omahujočo in šibko vero. Jaz namreč nisem videl in tudi težko verujem.

Tomaž je bil veliko z Jezusom in ga je skupaj z ostalimi učenci dobro poznal. Gledal je njegov obraz, dejanja, poslušal njegove besede. Pa vendar kot dokaz zahteva, da bi videl znamenja trpljenja. Če jih ne vidi, ne bo veroval.

Prav v tem mi je vzor: znal je razločevati tisto, kar je značilno za Jezusa. Po njegovem trpljenju so zanj značilne prav njegove rane. Prepoznamo ga lahko po teh znamenjih utelešene ljubezni. Prav ta znamenja je vstali hotel obdržati v svojem poveličanem telesu.

Sv. Tomaž, apostol, se ni zmotil. Zato mu je Jezus ustregel. Tomaž si je želel telesnega stika z Jezusovim srcem, z njegovo neskončno ljubeznijo, ki jo izražajo znamenja ran. Nešteti svetniki so z zrenjem Jezusovih ran dobili moč za sprejemanje in sodelovanje z Jezusovo ljubeznijo.

Tomaževe besede »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25) odmevajo še danes. V čem je razlika med sodobnimi tomaži (namenoma z malo) in sv. Tomažem? Pravi Tomaž išče in zmore počastiti Boga: »Moj Gospod in moj Bog!«  Današnji tomaž ne verjame več v dobroto, ljubezen, v Boga, verjame pa v naključje, usodo, vremensko napoved, radijskega napovedovalca, horoskop, loto listek, v moč bogastva, v samega sebe.

O, tomaž!!! Prebudi vero, postani Tomaž, ki kleči pred Bogom in je pokončen v življenju. Tomaž je izbral najboljšo pot, Jezusa samega. Iz dvomljivca postane častilec.

Ko smo v utesnjenosti s časom ali denarjem ali zdravjem ali v nezadovoljstvu z življenjem, samim seboj, Jezus pride pri zaprtih vratih. Ko ne morem več naprej, ko nisem več gospodar svojega časa, čustev, srca, ko postanem odsoten kot Tomaž, Jezus pride pri zaprtih vratih. Ne kaznuje me in se mi ne izmika.

Jezus kakor Tomažu, dovoli, da se s prsti dotikamo njegovih ran na rokah, z roko njegove prebodene strani, z očmi gledamo Božje obličje in z usti prejemamo Rešnje telo. Zato tudi meni ostane samo: Jezus zaupam vate, verujem vate!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN