Na enajsti dan romanja so se na poti proti Jerihi najprej ustavili v Betaniji. To je mesto, kjer se je Jezus zelo rad ustavil, saj so tu bivali njegovi prijatelji: Lazar, Marta in Marija. Evangelij po Luku nam v živih podobah in s pretanjenim občutkom za pristni humor predstavi čudoviti prizor v prijateljski hiši (Lk 10,38-42).

V Betaniji se je tudi zgodil eden največjih Zveličarjevih čudežev, ki je zbudil veliko pozornosti: njegov prijatelj Lazar je po štirih dneh vstal iz groba. Sv. Janez, ki je temu posvetil celotno 11. poglavje svojega evangelija, nam o dogodku pripoveduje s tako nazornimi podrobnostmi, da ga smemo imeti za pričo, očividca tega dogodka.

Danes se nad ruševinami nekdanjih svetišč, ki so stale na tem mestu, dviga elegantna cerkev. Nad grškim ladijskim križem ima kupolo, poleg nje pa stoji zvonik.

Ob izhodu iz cerkve je vhod v Lazarjev  grob: po 24 izrabljenih stopnicah so se spustili v votlino, vklesano v skalo, kjer je bil položen Lazar.

V nadaljevanju jih je pot peljala do reke Jordan, ki je popisana v Stari in Novi zavezi in velja za sveto reko Palestine. Ko je Jeozue vodil Hebrejce v obljubljeno deželo (Joz 3), so se vode reke razdelile, da so šli čez. Za nas kristjane pa je še posebej pomembna, ker je v njej Janez Krstnik krstil Jezusa.

Od reke Jordan ni daleč do Kumrana, ki leži na planoti nad nerodovitno in zapuščeno ravnino. Danes je to eno samo velikansko polje ruševin.

Nekega pomladnega dne l. 1947 je mlad pastir iskal tam svojo ovco in plezal prek skalnate stene, ki na zahodni strani visi nad Mrtvim morjem. V neki votlini je odkril v vrče shranjene usnjene zvitka, dvanajst po številu. Ugotovili so, da so to stari hebrejski rokopisi, med njimi dva prepisa Izaijeve knjige, komentar k Habakuku, odlomki iz Danielove knjige in še dve drugi, do zdaj nepojasnjeni deli. Vse skupaj je pripadalo neki verski sekti, verjetno esenom. Tako se je začelo eno največjih odkritij stoletja. Z načrtnim iskanjem po vsej dolžini pečine so našli še dest drugih votlin, v akterih so bili skriti rokopisi. Z odkopavanjem ruševin so odkrili, da je bilo v Kumranu več obdobij naseljevanja.

S planote so se spustili do Mrtvega morja.

Dolgo je 75 km, na najširšem mestu pa široko 16 km. Gladina morja je več kot 400 m pod gladino Sredozemskega morja in še vedno upada. Vsebuje precejšnje količine bromida, magnezijevega klorida in kalcijevega klorida (soli). Zato v njem ni življenja.

Cesta jih je pripeljala do majhnega mesta Jeriha. Ker je bilo to mesto zadnja postaja za romarje, ki so iz Galileje prihajali v Jeruzalem, je šel tudi Jezus velikokrat skozenj. Tukaj je ozdravil slepega (Mr 10,46-52) in se srečal s cestninarjem Zahejem (Lk 19,1-10).

Od Jerihe ni daleč do Jeruzalema, kjer bodo nadaljevali svojo romarsko pot.