Postni čas je čas nove odločitve. Lahko smo namreč v postu bolj pazljivi na skušnjave in se jim izogibamo, lahko se navdušujemo nad spremenjenjem, v katerega nas post vabi. Spet si lahko postavimo ideale popolnega, urejenega človeka, ki se zna obvladovati. Navdušujemo se tudi nad Jezusovim očiščenjem templja in sklenemo, da bomo tudi mi očistili svoje življenje. A to bo končano še pred veliko nočjo, če v nas ne bo skupaj s postom zorela VERA. Vera, da je naše življenje lepo in smiselno samo, če ga živimo v DUHU.

Lahko smo se že marsičemu odpovedali, se borili s skušnjavami, čistili tempelj svojega življenja, a če ne bo vse skupaj stalo na globoki želji po tem, da zaživimo novo življenje, življenje v Duhu, bo vse zvodenelo. Odpovedi bodo postale prazne, ker bodo same sebi namen, post bo postal dieta, čiščenje templja nazaj moralizem.

Roditi se iz Duha je napor in dar. Je napor, ki ga moramo vložiti, da poživimo molitev. Tudi naša molitev in obhajanje zakramentov je pogosto rutina. Poleg odpovedi je torej post namenjen temu, da molitev v našem življenju na novo zaživi. Ne le po količini, ampak po vsebini.

Vzemimo si čas za molitev in tišino, za razmišljanje o cilju našega življenja. Kam gremo in kako mislimo priti tja. Vzemimo si tudi čas za zrenje v križ! Križ nam je tuj, je le navada. Post nas vabi, da se oziramo v križ in v njem odkrivamo načrt za svoje življenje. Tudi obhajilo in sveta maša sta hitro le navada, naj bo to ponovno prečiščeno, da bo odraz našega življenja v duhu, ne le navada.

Prihajajmo molit, da bi srečali tistega, v katerem je novo rojstvo, novo življenje!