Ko Boga prosimo za odpuščanje, moramo upoštevati, kar nas uči molitev Očenaš: iskreno se kesati svojih grehov, v zavesti, da Bog odpusti vedno, in pa odpustiti drugim s prav tolikšno širokosrčnostjo. Bog je vsemogočen. A njegova vsemogočnost se na nek način vseeno ustavi pred zaprtimi vrati srca – srca, ki ne namerava odpustiti nekomu, ki ga je prizadel. O tem nam pripoveduje današnji evangeljski odlomek, v katerem Jezus Petru razloži, da je potrebno odpustiti ‘do sedemdesetkrat sedemkrat‘. To pomeni ‘vedno‘. Jezusove besede tako potrdijo, da sta Božje odpuščanje nam in naše odpuščanje drugim tesno povezana.

Prositi za odpuščanje je nekaj drugega kot opravičiti se. Sem naredil napako? Oprosti mi, zmotil sem se … A če sem grešil, je to nekaj drugega. Gre za dve različni stvari. Greh ni neka preprosta napaka. Greh je malikovalstvo, pomeni častiti malika, malika nadutosti, nečimrnosti, denarja, mene samega, blaginje … Veliko malikov imamo. Zato ne zadošča opravičilo, ampak je potrebno prositi odpuščanja.

Za odpuščanje je treba prositi iskreno, s srcem. In prav tako iz srca mora biti podarjeno tistemu, ki je nam naredil krivico. Gospodar je nekemu svojemu služabniku oprostil velik dolg, ker so ga ganile njegove prošnje. Ta isti služabnik pa nato ni bil usmiljen s svojim dolžnikom in ga je dal vreči v ječo, četudi mu je bil ta dolžan neprimerno manjšo vsoto denarja. Dinamika odpuščanja naj bi bila tista, ki nas jo uči Jezus v molitvi Očenaš. Jezus nas uči moliti takole: ‘Oče, odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.’

Če nisem sposoben odpustiti, nisem sposoben prositi za odpuščanje. Preden se grem spovedat, moram premisliti o svojih grehih, nato prositi za odpuščanje Gospoda in obljubiti, da ne bom več delal slabo. A manjka še nekaj, preden grem k duhovniku: Si odpustil tistim, ki so tebi storili krivico? Odpuščanje, ki mi ga podari Bog, zahteva odpuščanje, ki ga sam podarim drugim. Tako nas uči Jezus. Prvič: prositi za odpuščanje ne pomeni preprosto opravičiti se, pomeni zavedati se greha, mojega malikovanja, mnogih malikov. Drugič: Bog vedno odpusti, vedno. A zahteva tudi, da jaz odpustim. Če jaz ne odpustim, na nek način zaprem vrata za Božje odpuščanje. ‘Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.

Ervin Mozetič