K modremu možu sta prišli dve ženski. Ena od njiju je veljala za veliko grešni­co in je to tudi priznala, druga pa je bila sama s seboj zadovoljna, ker ji vest ni očita­la nobenega velikega greha. Prva je modremu možu med solzami priznala svoj greh, ki ji ne da miru, druga pa je rekla, da ni naredila kakšnih posebnih grehov. Modrec je rekel prvi:

“Pojdi in prinesi tako velik kamen, da ga boš komaj nosila!” Drugi je naročil:

“Prinesi mi toliko drobnih kamnov, kolikor jih moreš. Med njimi ne sme biti nobenega velikega!”

Obe ženski sta spolnili naročilo. Mož je nekaj časa opazoval kamne, nato pa re­kel:

“Vsaka naj vzame tisto, kar je prinesla, in vrne kamenje na isto mesto, kjer ga je vzela. Ko to storita, se vrnita!”

Prva je brez težav našla prostor, kjer je pobrala kamen, in ga položila tja, kamor je sodil. Druga se ni in ni mogla spomniti, kje je vzela ta ali oni kamen. Ne da bi spolnila naročilo, se je vrnila k modremu možu.

“Vidita, tako je z grehi,” je rekel modrec. “Ti si lahko svoj kamen dala na mesto, kjer je bil, ker si vedela, kje si ga vzela. Ti pa tega nisi mogla narediti, ker nisi več vedela, kje si kamne pobrala. Tako je tudi z vajinimi grehi. Ti veš, kaj si zagrešila. Tvoja vest ti ni dala miru, dokler se nisi ponižala ter greh priznala in se tako znebila krivde. Ti pa si delala male grehe, ki se jih več ne spominjaš in jih zato ne moreš obžalovati. Navadila si se na življenje v grehu in obsojaš grehe drugih, sama pa se vedno bolj vanje pogrezaš.”

 

Za osebni razmislek

Jezus je bil obsojen. Ne obsojajmo. Če kažeš s prstom v drugega človeka, ne pozabi, da kažejo trije prsti nazaj. Trikrat premisli preden o kom kaj rečeš!

 


Zbral in pripravil: p. Marjan Čuden

Foto: Canva

Uredila: Mojca Bertoncel