Današnja božja beseda je silno bogata. V prvem berilu slišimo, kako Bog pokliče Abrahama. Poklical ga je nepričakovano in osebno.

Abraham se je klicu odzval in začel nekaj čisto novega. Z njim je Bog začel uresničevati svoj poseg v zgodovino.

Podobno je z vsakim človekom. Bog vsakega človeka kliče osebno. Vsakogar kliče v nekaj večjega. Na svetu nismo zato, da bi stopicali na mestu, temveč, da rastemo. Bog od nas hoče napredek. Bog me osebno vabi, naj zapustim deželo greha in slabih navad. A kako naj to uresničim?

Postni čas je primeren, da se ustavimo in premislimo: Kako je z menoj? Duhovno rastem ali padam? Pravzaprav, ko neham rasti, že padam. Kakor drevo, ki več ne poganja, že propada.

Bog je z menoj na poti življenja. On me spremlja, varuje in vodi po Cerkvi, zakramentih in svoji besedi.

V čem naj bi bila sprememba? To bo spoznal vsakdo, ki se bo zamisli vase. Lepši odnosi z domačimi, z drugimi, manj samopašnosti, več upoštevanja želja drugih. Večja zavest odgovornosti za življenje – svoje in drugih. In to v mnogo smereh. V postu se mora vsakdo soočiti sam s seboj.

Abrahamu je uspelo, ker je veroval Bogu. Na nas je, da verujemo Bogu. Odzvati se je potrebno njegovemu vabilu in zapustiti deželo greha in duhovne teme.

Še bolj nam vse to razjasni Jezusova  spremenitev na gori. Na gori tabor smo. Na to goro se je spustilo ozračje slave in neizrekljivega miru, ki obdaja vse navzoče. Apostoli se zelo prijetno počutijo in to izrazijo z besedami: Dobro je, da smo tukaj! Tu bi si želeli ostati. Takrat pa jih Jezus zdrami in jim ukaže sestop z gore. Na ravnini najdejo druge apostole, tam jih spet čakajo napori, dvomi in nasprotovanja.

Nekaj podobnega se dogaja tudi z nami. Tudi mi imamo včasih kdaj občutek, da smo na gori Tabor. Takrat nočemo ničesar slišati o trpljenju, o žalosti. Želimo si, da bi tako neskončno dolgo hodili naprej po svoji poti. Toda vrtinec življenja nas vnovič vrže v sredo nadlog, protislovij, nasprotovanj in bolezni. Nekdo si mora beliti glavo, kako bo vsak mesec staknil konec s koncem, drugi pritiska na kljuko zdaj v eni, zdaj v drugi bolnišnici, tretji doživi izdajo v ljubezni, četrtega zagrne tema negotovosti.

Naš Tabor, naša gora spremenjenja  je v tem, da se odpravimo ven iz življenjske navajenosti, kjer smo se dobro namestili in kjer imamo polno življenjskih načrtov in želja. Hoditi moramo naproti deželi, ki nam jo je pokazal Gospod, to je naproti prihodnosti vere, s tem, da se odpremo obljubam, ki nam jih daje Bog in nalogam, ki jih od nas zahteva.

Ob svojem času se bo razodelo, kaj smo v resnici. Pod našo vsakdanjostjo se skriva mnogo več, kot bi kdorkoli utegnil slutiti. V božjih očeh smo nepojmljive dragotine. Bog v vsakem človeku vidi čudovit biser.

Tako glejmo tudi mi. Najprej poiščimo biser v sebi. Kljub vsej svoji grešnosti. Bog komaj čaka, da se prepustimo njegovim prstom, da nas očistijo. Nato bo iz nas zažarelo njegovo božanstvo.

Če nočemo ostati zgolj pri besedah, potem moramo v tem postnem času našo pripravljenost prevesti v kakšno konkretno dejanje, ki bo izražalo našo pritrditev Bogu, naš da Bogu na njegov klic. Vsak od nas mora v tem postnem času opraviti nekatera postna dejanja, ki si jih je zadal. Gorje nam, če si jih nismo zadali!

Omenjeni trije apostoli ne bi bili dosegli sijaja in veselja velike noči, če bi se ustavili v varnem zavetju gore Tabor. Tudi mi ne bomo dosegli tega veselja, če ne bomo pogumno hodili za Gospodom z odpovedmi in žrtvami skozi ta postni čas.

Gospod danes pristopa k nam. Stopa v nas in nas vabi, naj gremo za njim po poti v Jeruzalem. Z njim najlažje najdemo novo pot življenja. Bog nas pri tem blagoslavlja in podpira s svojo milostjo.

Ervin Mozetič