Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!’ Pri tem ne gre za nek čustven slogan, ampak za življenjsko zavzetost.

V tej isti smeri je popolnost usmiljena ljubezen. Biti popolni pomeni biti usmiljeni. Bog je seveda popoln. Imeti ga pred očmi kot usmiljenega pa nam pomaga bolje razumeti, v čem je njegova popolnost. Prav tako nas spodbuja, da smo kakor On polni ljubezni, sočutja in usmiljenja.

Ali so Jezusove besede realne? Je zares mogoče ljubiti, kakor ljubi Bog, in biti usmiljeni, kakor je On usmiljen?

Če pogledamo na zgodovino odrešenja, vidimo, da je vse razodetje Boga neprestana in neutrudna ljubezen do ljudi. Bog je kakor oče in kakor mati, ki ljubi z neizmerno ljubeznijo in jo obilno razliva na vsakega človeka. Jezusova smrt na križu je vrh ljubezenske zgodbe med Bogom in človekom. Tako velike ljubezni, da jo lahko uresniči samo Bog. Očitno je, da bo v primerjavi s to brezmejno ljubeznijo naša ljubezen vedno nezadostna. A kadar nam Jezus pravi, naj smo usmiljeni kakor Oče, s tem ne misli na količino! Svoje učence prosi, naj postanejo znamenja, priče njegovega usmiljenja.

Cerkev ne more biti drugega kot zakrament Božjega usmiljenja, v vsakem času in do vsega človeštva. Vsak kristjan je zato poklican biti priča usmiljenja, do tega pa pride na poti svetosti.

Kaj za učence pomeni biti usmiljeni, Jezus pojasni z dvema glagoloma: odpuščati in dajati.

Usmiljenje se izraža predvsem v odpuščanju. ‘Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.’ Jezus učence opominja, da je v bratskih odnosih treba prekiniti s sodbami in obsodbami. Odpuščanje je namreč tisti steber, ki podpira življenje krščanske skupnosti, kajti v njem se kaže zastonjskost ljubezni, s katero nas je Bog prvi ljubil. Kristjan mora odpuščati, ker mu je bilo odpuščeno. Napačno je soditi in obsoditi brata, ki greši. Ne zato, ker ne bi hoteli priznati greha, ampak ker obsojanje grešnika trga bratsko vez z njim in zaničuje usmiljenje Boga, ki pa se ne želi odpovedati nobenemu od svojih otrok.

Drugi steber pa je – dajati. ‘Dajajte in vam bo dano … ‘, pravi Jezus. Bog nam daje precej več, kot pa si zaslužimo. A še bolj bo velikodušen s tistimi, ki so tu na zemlji bili velikodušni. Jezus ne pravi, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki ne dajejo, a podoba ‘mere’ predstavlja svarilo: glede na mero ljubezni, ki jo dajemo, smo mi sami tisti, ki odločimo, kako bomo sojeni, kako bomo ljubljeni. Če dobro pogledamo, je v tem neka dosledna logika: s kakšno mero se prejema od Boga, se daje bratu; in s kakšno mero se daje bratu, se prejema od Boga.

Usmiljena ljubezen je zato edina pot. Vsem je potrebno, da smo nekoliko bolj usmiljeni, da o drugih ne govorimo slabo, da ne sodimo, da druge ne opravljamo s kritikami, zavistjo in ljubosumnostjo. Moramo odpuščati, biti usmiljeni, živeti svoje življenje v ljubezni. V ljubezni, tako odseva tisto usmiljenje, ki ne bo nikoli imelo konca. Ne pozabimo, da se z usmiljenjem, odpuščanjem in dajanjem naše srce širi v ljubezni. Egoizem in jeza pa delata malo srce, ki otrdi kakor kamen. Če želimo imeti srce, ki je polno ljubezni, bodimo usmiljeni!

Ervin Mozetič