Današnja Božja beseda

 

Iz Svetega pisma vemo, da je bil Jožef pravičen mož, ki se je držal postave; bil je delavec, ponižen, rad je imel Marijo. V prvem trenutku se je pred tem, kar je bilo nedoumljivo, raje umaknil, vendar mu je potem Bog razodel njegovo poslanstvo. Tako Jožef sprejme svojo nalogo, svojo vlogo in spremlja rast Božjega Sina v tišini, ne da bi sodil, obrekoval ali opravljal. Ni se vmešaval v razvoj dogodkov, ki jih je predvidel Bog.

Pomagati rasti, se razvijati. Tako je iskal prostor, da bi se rodil sin; skrbel je zanj; pomagal je pri vzgoji; naučil ga je veliko stvari … v tišini. Nikoli si ni lastil sina: pustil ga je rasti v tišini. “Pusti rasti”: to je beseda, ki bi nam lahko zelo pomagala; nam, ki po naravi želimo povsod vtakniti svoj nos, posebej v življenje drugih in začnemo spraševati in govoriti: ‘Zakaj počne to? Zakaj ono drugo?’ On pa pusti rasti. Varuje. Pomaga, vendar v tišini.

To je modra drža, ki jo imajo mnogi starši: ko so sposobni čakati, ne da bi takoj ošteli svoje otroke, čeprav so storili napako. Bistveno je znati počakati, preden rečemo besedo, ki bo pomagala rasti. Čakati v tišini, kakor dela Bog s svojimi otroki, s katerimi je zelo potrpežljiv.

Sv. Jožef je bil realen mož, vendar pa je imel odprto srce. Sanje so privilegiran prostor za iskanje resnice, saj se tam ne branimo pred resnico. Sanje pridejo in tudi Bog govori v sanjah. Ne vedno, saj je običajno naša podzavest tista, ki pride na dan; vendar se je Bog velikokrat odločil, da bo govoril v sanjah, kar vidimo tudi v Svetem pismu. Jožef je bil mož sanj, ne pa sanjač. Ni si domišljal stvari. Biti sanjač je nekaj drugega: je tisti, ki je v zraku, ki ne stoji z nogami trdno na tleh. Jožef je stal z nogami trdno na tleh, vendar pa je bil odprt za Boga.

Povabljeni smo, da ne bi izgubili sposobnosti, da bi sanjali; sposobnosti, da bi se odprli prihodnosti z zaupanjem, kljub težavam, ki se lahko pojavijo. Ne izgubiti sposobnosti, da bi sanjali prihodnost: vsak izmed nas. Sanjati o naši družini, o naših otrocih, o naših starših. Gledati, kako bi si jaz želel, da bi jim šlo v življenju. To velja tudi za duhovnike: sanjati o naših vernikih, kaj želimo zanje. Sanjati tako, kot sanjajo mladi, ki so brez sramu v sanjanju in tam najdejo pot. Prosimo, da ne bi izgubili sposobnosti, da bi sanjali, saj sanjati pomeni odpreti vrata prihodnosti; pomeni biti rodovitni v prihodnosti.

Pripravil: Ervin Mozezič