Današnja Božja beseda

 

S priliko o farizeju in cestninarju (glej Lk 18,9-14) nas Jezus hoče naučiti pravilne molitvene drže, ki prosi Očetovo usmiljenje. Oba, farizej in cestninar, gresta v tempelj molit. A ravnata na zelo različna načina ter dosežeta nasprotne rezultate. Farizej moli stoje in uporablja veliko besed. Res je, da je njegova molitev zahvaljevanje Bogu. A v resnici je bahanje o lastnih zaslugah z občutkom večvrednosti od drugih ljudi, ki jih imenuje grabežljivci, krivičniki, prešuštniki, kot na primer cestninar. Ravno tukaj je problem: Tisti farizej moli k Bogu, a v resnici gleda samega sebe. Moli k samemu sebi! Namesto da bi imel pred očmi Gospoda, ima ogledalo. Kljub temu, da se nahaja v templju, ne čuti potrebe, da bi pokleknil pred veličastvom Boga; stoji, čuti se gotovega, kakor da bi on bil gospodar templja. Našteva dobra dela, ki jih je naredil. Je brezhiben, upošteva postavo, dvakrat na teden se posti, plačuje desetino od vsega, kar ima. Farizej je zadovoljen s svojim spoštovanjem predpisov. Vendar pa so njegova drža in njegove besede daleč od delovanja in govorjenja Boga, ki ljubi vse ljudi in ne prezira grešnikov. Ta farizej, ki se ima za pravičnega, zanemarja najpomembnejšo zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega.

Ni torej dovolj, da se vprašamo, ‘koliko’ molimo. Prav tako se moramo vprašati, ‘kako’ molimo, ali bolje, ‘kakšno je naše srce’. Pomembno je, da ga izprašamo ter ovrednotimo misli in čustva, izrujemo prevzetnost in hinavščino. Z arogantnostjo in hinavščino namreč ni mogoče moliti. Molimo lahko samo, če se postavimo pred Boga takšni kot smo. Vsi smo namreč pod vplivom vsakodnevnega hitrega ritma, pogosto v oblasti občutkov, raztresenosti, zmedenosti. Potrebno se je naučiti ponovno najti pot do svojega srca, obuditi vrednost intimnosti in tišine, kajti ravno tam nas Bog srečuje in nam govori. Samo tam lahko srečamo druge in govorimo z njimi. Farizej se je podal proti templju, prepričan je vase, a ne zaveda se, da je na poti izgubil svoje srce.

Cestninar pa se pojavi v templju s ponižno in skesano dušo. Stoji daleč proč, še oči ne upa vzdigniti proti nebu, ampak se tolče po prsih. Njegova molitev je izredno kratka: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’ Prilika nas pouči, da nismo pravični ali grešniki zaradi svoje družbene pripadnosti, ampak zaradi načina, kako smo v odnosu z Bogom in brati. Cestninarjeve geste kesanja in malo preprostih besed pričajo, da se zaveda svojega klavrnega stanja. Njegova molitev vsebuje bistvo. Deluje ponižno, prepričan je samo v to, da je grešnik, ki potrebuje usmiljenje. Če farizej ni ničesar prosil, ker je že vse imel, cestninar samo moleduje za Božje usmiljenje. Ko se pokaže praznih rok, golega srca in s priznanjem, da je grešnik, cestninar vsem nam pokaže pogoj, ki je potreben za prejem Gospodovega odpuščanja. Na koncu ravno on, tako zelo preziran, postane podoba pravega vernika.

Jezus priliko sklene s stavkom: ‘Povem vam, ta – torej cestninar – je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne. Farizej predstavlja pokvarjeno osebo, ki se pretvarja, da moli, a v rednici se samo šopiri pred ogledalom. Prevzetnost ogroža vsako dobro delovanje, izprazni molitev, oddaljuje od Boga in od drugih. Če ima Bog raje ponižnost, to ni zato, da bi nam vzel pogum. Ponižnost je nujen pogoj, da nas On lahko dvigne in da lahko tako izkusimo usmiljenje, ki napolnjuje naše praznine. Če molitev prevzetneža ne doseže Božjega srca, ga ponižnost ubogega na stežaj odpira. ‘Šibka točka’ Boga so namreč ubogi. Pred ponižnim srcem Bog popolnoma odpre svoje srce.

Pripravil: Ervin Mozetič