Tretja postna nedelja

Današnja Božja beseda

Ne vem, kam naj umestim dogodek, o katerem pripoveduje današnji evangelij. Mislim, da sem ga doslej vedno gledal v luči preproste vere in videl v njem izredno Jezusovo ljubezen do Samarijanke. Njegovo preseganje tradicionalnih okvirov – govori z ženo, ki je po vrhu še Samarijanka. V globini se dotakne njenega življenja in jo zaradi ljubezni, ki presega vse okvire, pripelje do spreobrnjenja. Iz istega razloga se spreobrne še množica, ki prihiti iz vasi. K temu sodi še duhovna dimenzija o molitvi v duhu in resnici, ter drugačen pogled na hrano – Jezus se hrani predvsem z duhovno povezanostjo z Očetom.

Ta gora duhovnega naboja v enem srečanju me tokrat kar nekoliko odbija. Zakaj? Mar ne deluje vse skupaj kot medijsko popoln dogodek. Jezusov  pogovor s Samarijanko je izreden, rezultat je izreden, množica je neverjetna, vse skupaj pa je zabeljeno še s posebnim alternativnim pogledom na molitev in hrano. Kot da bi poročali o neki alternativni seansi ali pa izrednem dogodku in izrednem človeku. Tisti, ki ne želi izgubiti glave, reče ob vsem tem, da je pretiravanje. Tisti, ki verjame takemu dogodku, pa pade vanj in že drvi k vodnjaku, da še on kaj doživi, da se še njega kaj dotakne in da, na koncu koncev, tudi njemu ne bo več potrebno hoditi vsak dan zajemati vode.

In kaj je resnica? Evangelist Janez predstavlja v dogodku zgoščeno Jezusovo in Samarijankino držo, ki pa je, popolnoma nerazumljiva. Nerazumljivo je namreč misliti:

• –          da je mogoče z enim dogodkom preseči stoletno razprtijo in predsodke med Judi in Samarijani,
• –          da se je Samarijanka spreobrnila zaradi Jezusovih besed,
• –          da je Jezus v kraju pridobil množico zase zaradi dvodnevnega pogovora z njimi,
• –          da se je mogoče na hitro naučiti bistva molitve,
• –          da je logiko o duhovni hrani mogoče osvojiti z doživetjem enega močnega dogodka.

Prvo, kar me zbode v ušesa je namreč navdušena ugotovitev Samarijanke: Vse mi je povedal, kar sem storila. Samarijanka je očitno dolgo iskala resnico, da je mogla biti nad njo tako navdušena. Kdor resnice ne išče v trdem naporu, nad njo ne bo navdušen. Ob tem pomislim na spovedi, ki se bodo zvrstile pred prazniki. Kako težko je večini sprejeti resnico. Kako pogosto je čutiti željo, naj bo iskanje resnice čim prej mimo. Globokega navdušenja nad jasnim pogledom na polomijo odnosov kot ga srečamo v odlomku – pet mož si imela in ta, ki ga imaš sedaj ni tvoj mož – ob sogovornikih največkrat ne doživim. Prvo, kar mi današnji odlomek sporoča je izpraševanje: Ali si res želim izvedeti vso resnico o sebi? In drugo temu sledi: Ali si želim novega življenja, ker to sedaj, ni takšno, kot bi moralo biti? Če smo navdušeni nad novim pogledom in če ne bežimo pred trpljenjem, bomo novo življenje našli, drugače pa ne!

S tem smo se približali tudi resnici o pravi molitvi in pravi hrani, o kateri govori Jezus. Molitev je prava, če je v resnici. Nič več kot to ne potrebujemo. Sicer pa iščemo posebna doživetja, posebne metode molitve. Molitev ni metoda, je odnos vsega našega življenja do resnice. Potem nam postane molitev tudi hrana za življenje. Hrana pa postane postranski problem. Sicer, se ukvarjamo bolj z dietami in alternativami kot z molitvijo in Bogom.

Na koncu lahko razočarani ugotovimo, da nam evangelij ne obljublja nebes brez napora. Lahko pa smo veseli, da ni potrebno več kot vzljubiti resnico in njeno težo, ter v njej vztrajati. Naj bo to nadaljevanje našega posta.

Samarijanka pa nam pokaže tudi to, kako ima vsak človek v sebi skrito dobroto. Vsak človek je namreč  ustvarjen po božji podobi. Tudi v Samarijanki, ki ni slovela po krepostnem življenju, je bila skrita dobrota, na kateri je gradil Kristus. Največje dobro, ki ga lahko storimo za druge, ni to, da jim damo nekaj dobrega, ampak, da pokažemo na dobro, ki je v njih. Tako Bog kaže na bogastvo, ki je v nas. Kristus računa z nami, čeprav smo grešni. Bog nas potrebuje in nas išče, ker smo zanj dragoceni, in želi, da sodelujemo z njim. V vodi, ki je omenjena v današnjem evangeliju lahko vidimo tudi simbol božje milosti, ki jo Bog naklanja človeku. Božja milost je kakor izvir vode, ki teče v večno življenje.

Lahko si postavimo vprašanje: Kam pa jaz hodim zajemat vodo? Kdo so v narekovajih rečeno moji moški, pri katerih si gasim žejo? Če gremo v teh svojih željah do konca, bomo videli, da nas nobena zemeljska stvar ali dobrina ne osreči popolnoma. Vedno v nas zeva praznina, ki pomeni, da je človek ustvarjen za presežno. To hrepenenje pa je v resnici hrepenenje po živi vodi. Dopustimo, da bo ta voda v nas postala izvir. Naša ranjenost in nemoč je izvir za življenje. Pripeljala nas bo h Kristusu, našemu Odrešeniku, tako kot je k vodnjaku prišla Samarijanka. Dopustimo Jezusu, da posveti v našo temo. Tam kjer me Jezus ozdravi, tam lahko postanem njegov glasnik.

Prosimo Gospoda, ki je izrazil svojo žejo, naj v postnem času sodelujemo z njegovo milostjo, se trudimo v drugih odkriti dobro, pokazati nanj in jih voditi k Bogu.

Pripravil: Ervin Mozetič