Današnja Božja beseda

 

Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o hromem možu, ki ga Jezus ozdravi. Ta človek je bil bolan že osemintrideset let, ležal je ob robu kopeli v Jeruzalemu, ki se je po hebrejsko imenovala Betésda in je imela pet pokritih stebrišč, kjer je ležalo veliko število bolnikov, slepih, šepavih in hromih. Govorilo se je, da kadar se je spustil angel in vzburkal vodo, so bili prvi, ki so se vanjo potopili, ozdravljeni. Ko je Jezus videl tistega človeka, mu je rekel: ‘Bi rad ozdravel?

Lepo je, Jezus to vedno reče tudi nam: ‘Bi rad ozdravel? Bi bil rad srečen? Bi rad izboljšal svoje življenje? Bi bil rad poln Svetega Duha? Bi rad ozdravel?’ Ta Jezusova beseda … Vsi  ostali, ki so bili tam, bolni, slepi, šepavi, hromi, bi rekli: ‘Da, Gospod, da!’ Toda ta je čuden mož, Jezusu je odgovoril: ‘Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem, ko grem tja, stopi vanjo pred menoj kdo drug.’ Odgovor je tarnanje: ‘Poglej, Gospod, kako grdo, kako krivično je bilo življenje z menoj. Vsi ostali lahko gredo in ozdravijo, le jaz, ki poskušam že osemintrideset let …’

To se razume iz drže, iz pritoževanja in tega, da se krivdo vedno poskuša pripisati drugemu: ‘Drugi so, ki gredo pred menoj, jaz pa, siromak, sem tukaj že osemintrideset let …’ To je grd greh, greh lenobe. Ta človek ni bil bolan toliko zaradi ohromelosti, kolikor zaradi lenobe, kar je slabše kakor imeti mlačno srce, še slabše. Pomeni živeti, toda le, ker sem živ, ne imeti želje, da bi šli naprej, ne želeti si v življenju nekaj narediti, izgubiti spomin na veselje. Ta človek ni poznal niti imena veselja, ker ga je izgubil. To je greh. In je grda bolezen:  Vidi se zamero, zagrenjenost tega srca.

Jezus ga ne graja, ampak mu reče: ‘Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi.‘ Hromi je ozdravel, a ker je bila sobota, so mu pismouki dejali, da mu ni dovoljeno prenašati postelje.

Hromi se Jezusu ni niti zahvalil in niti ga ni vprašal po njegovem imenu. Vstal je s tisto lenobo, s katero se živi tako, da se gleda druge, ki so bolj srečni kakor jaz; zaradi katere se ostaja v žalosti in se pozabi na veselje: Lenoba je greh, ki nas ohromi, nas naredi hrome. Ne pusti nam hoditi.

Gospod tudi danes vidi vsakogar izmed nas – vsi imamo grehe, vsi smo grešniki – toda gledajoč ta greh, nam reče: ‘Vstani!’ Danes Gospod vsakomur izmed nas reče: ‘Vstani, vzemi svoje življenje takšno, kakršno je, lepo, grdo, kakršno je, vzemi ga in pojdi naprej. Ne boj se, pojdi naprej s svojo posteljo.’ Četudi ni zadnji model: Pojdi naprej! To je tvoje življenje, tvoje veselje.

Ervin Mozetič