Današnja Božja beseda

 

Evangelij današnje pete postne nedelje pripoveduje o Lazarjevem obujenju od mrtvih. To je vrhunec čudežnih znamenj, ki jih je Jezus izvršil, hkrati pa preveliko dejanje, preveč očitno božje, da bi ga dopustili veliki duhovniki, ki so se potem, ko so zvedeli o njem, odločili, da Jezusa umorijo.

Lazar je bil že tri dni mrtev, ko je Jezus prišel. Sestrama Marti in Mariji je izrekel besede, ki so se za vedno vtisnile v spomin krščanske skupnosti. Tako Jezus pravi: ‘Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl’.

Na to Gospodovo besedo mi verujemo, da se bo življenje tistega, ki veruje v Jezusa in spolnjuje njegovo zapoved, spremenilo v novo, polno in nesmrtno življenje. Kakor je Jezus vstal z lastnim telesom, a se ni vrnil v zemeljsko življenje, tako bomo mi vstali s svojimi telesi, ki bodo spremenjena v poveličana telesa. On nas čaka pri Očetu. In moč Svetega Duha, ki je obudila od mrtvih Njega, bo obudila od mrtvih tudi tistega, ki je združen z Njim.

Pred zapečatenim grobom prijatelja Lazarja, je Jezus ‘zaklical z močnim glasom: ‘Lazar, pridi ven!’ In umrli je prišel ven. Ta odločen klic je namenjen vsakemu človeku, saj smo vsi zaznamovani s smrtjo, vsi mi. To je glas tistega, ki je gospodar življenja in hoče, da bi vsi imeli ‘življenje v obilju’. Kristus ne odneha pred grobovi, ki smo jih zgradili s svojimi odločitvami za zlo in smrt, s svojimi napakami, s svojimi grehi. On tudi pred tem ne odneha. Vabi nas, skoraj nam ukaže, da pridemo ven iz groba, v katerega so nas potisnili naši grehi. Vztrajno nas kliče, naj pridemo ven iz teme ječe, kamor smo se zaprli in se zadovoljili z lažnim sebičnim in povprečnim življenjem. Pravi nam: ‘Pridi ven!’ To je lepo povabilo za resnično svobodo. Pustimo, da nas zgrabijo te Jezusove besede, ki jih danes ponavlja vsakemu od nas. Povabilo, da se pustimo osvoboditi ‘povojev’ ošabnosti. Naše vstajenje se začne takrat, ko se odločimo ubogati Jezusov ukaz, priti k svetlobi, k življenju, ko z našega obraza odpadejo maske. Večkrat nam greh nadene masko, maske morajo odpasti in mi si bomo ponovno upali imeti naš prvotni obraz, ki je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti.

Jezusovo dejanje obuditve Lazarja od mrtvih kaže na to, do kam vse lahko pride moč Božje milosti in tudi od kje lahko pride do našega spreobrnjena, naše spremembe. Za božje usmiljenje, ki je ponujeno vsem, ne obstaja nobena meja. Gospod je vedno pripravljen dvigniti pokrov groba naših grehov, ki nas loči od Njega, ki je luč živih.

Marta in Marija pa me nagovarjata s preprosto in trdno besedo: Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl. Neverjetna gotovost.  Obe sta trdno prepričani, da ob Jezusu ni smrti. V večno življenje niti najmanj ne dvomita. Marta pravi: Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan. Za obe večnost sploh ni vprašanje. Le brata pogrešata in bi si ga želeli nazaj. Od kod ta čudovita vera: Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.

Ta vera je očitno odraz njunega prijateljstva z Jezusom. Njun odnos z njim je bil tako pristen, tako prisrčen, tako globok, da je spoznanje o Njegovi moči samo privrelo na dan. V vsej globini sta začutili, kdo je. Ob doživljanju Lazarjeve smrti se prijateljstvo samo potrjuje oz. čudovito izrazi. Ob tem se nam poraja vprašanje: Kako se je tkalo takšno prijateljstvo? Kako naj do takšne bližine pridemo mi? Marta in Marija sta Jezusa spremljali v njegovem življenju. Bili sta ob njem v najrazličnejših situacijah svojega in njegovega življenja. Rasli sta skupaj z njim in tako je rasla tudi zavest o njegovi moči in večnem življenju.

Tudi naša vera lahko raste na podoben način. Pravzaprav lahko raste samo skozi prepletanje našega in Njegovega življenja. In s tem prepletanjem in združevanjem bo rasla tudi naša vera v vstajenje. Potem smrt ne bo konec, niti ne groza, ampak prehod v večnost, v novo življenje.

Današnji evangelij nam govori o logičnem nadaljevanju pristnega prijateljstva z Gospodom. Če je z nami v življenju je z nami tudi v smrti. Če ga vzamemo zares v vsakdanjih trenutkih, nam bo ob smrti najdražjih samo privrelo na dan: Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi ta ne umrl, a vseeno vemo, da živi, ker si ti življenje. Vera, ki je življenje samo, nas osvobaja, prinaša nam brezmejno zaupanje. Solze niso več tragika, tudi te osvobajajo. Če je Gospod z nami v skušnjavah, v hrepenenjih, v resnici in odločitvah je vedno vse dobro, vse osvobajajoče, vse vstajenjsko. To je sporočilo tihe nedelje. Vse bo mirno, če bomo z Gospodom na vsakem koraku. Na koncu bomo lahko rekli: Gospod, ker si tukaj, je vse v redu. Hvala ti!

Pripravil: Ervin Mozetič