Priprava na veliki teden: Bomo sopotniki ali zgolj opazovalci

Prihodnji ponedeljek bomo vstopili v veliki teden.
Ne bo velik zato, ker bi bil daljši ali bolj poln ali bolj pomemben kot drugi dnevi, ampak ker v njem vstopamo v nekaj, kar presega vse: vstopamo v pričevanje ljubezni, ki se ne ustavi na pol poti. Ljubezni, ki gre do konca.

In prav tu se vsako leto lahko znajdemo pred istim vprašanjem: kako naj teh dni ne “preživim”, ampak jih zares doživim?

Tempo življenja, obveznosti, te in one dejavnosti, poln urnik, pa še okna je potrebno pomit in potico speči… Zlahka nas odnese v zunanje priprave, v opravke – v lepe stvari, ki same po sebi niso slabe. A če želimo, da se nas to, kar obhajamo, res dotakne, potrebujemo doživeti nekaj drugega: potrebujemo notranji premik. Se morda načrtno odločiti za malo več zbranosti. Potrebujemo zavestno odločitev, da bomo hodili bližje ob Kristusovi poti tega tedna. Pa ne kot opazovalci, pač pa kot Njegovi sopotniki.

Najprej se moramo ustaviti ob trpljenju, ga začutiti, brez da bi se umaknili.
Veliki teden nas vabi, da si dovolimo pogledati v trpljenje, ali bolje rečeno to trpljenje začutiti. Ne le Kristusovo, ampak tudi tisto, ki nas obdaja v tem trenutku, moje trpljenje ali trpljenje mojih bližnjih. Velikokrat bi najraje pogled odvrnili – od križa, od bolečine, od krivic. A prav tam nas čaka resnično srečanje z Njim.

Ko zremo Kristusa na križu, ne gledamo oddaljenega prizora iz preteklosti. Pogled upiramo v ljubezen, ki se še danes razdaja in jo lahko prepoznamo tudi v obrazih ljudi okoli nas – v osamljenih, ranjenih, spregledanih. In veliki teden nas v resnici prav po tiho vpraša: se me to sploh še dotakne?

Pogledati s srcem in si dovoliti tišino.
Ko se na veliki četrtek družimo s Kristusom pri njegovi zadnji večerji, lahko podoživljamo in občutimo njegovo veselje in hkrati strah, ko je vedel, da se na nek način zadnjič druži s svojimi najboljšimi prijatelji. Njegov odmik v molitev, kjer je potil krvavi pot, nas lahko presune do obisti, ko razmišljamo, kakšna smrtna groza je spreletavala njegovo telo. In vendar; kolikokrat se tudi mi lahko počutimo podobno, pa je z nami Kristus, ki to občutje že pozna. Naj bo veliki četrtek trenutek, ko bomo tokrat mi z Njim čutili njegovo stisko.

Ena najbolj intenzivnih poti skozi ta teden je petkov križev pot. Naj nam ne bo obveznost, ampak prostor in čas, kjer počasi postajamo notranje bolj mehki. Bolj odprti za doživljanje smrti, ki je bila tako v Jezusovem življenju neizogibna, nekoč pa se bomo z njo srečali tudi sami.

Na veliko soboto pravimo, da je dan, ko Jezus počiva v grobu. Dan, ki je na zunaj tih, skoraj prazen. Brez posebnega dogajanja. Dan, ko na vprašanja ni odgovorov. To je morda najtežji del: ostati v nevednosti, zapuščenosti. Ostati z Marijo, Jezusovimi učenci, ne zapolnjevati te praznine in tišine. Biti z Marijo. Čakati. Zaupati v obljubo, ki jo je dal Jezus pred smrtjo, čeprav še ne vidimo luči na koncu tunela. Naj bo to dan, ko si vzamemo čas za molitev pred Božjim grobom, za tišino, za umik motilcev, za miren družinski dan.

Blagoslov jedil, ki jih bomo pripravili, pa naj nas spomni, da smo vse prejeli zato, ker nas Gospod tako močno ljubi – od življenja pa do hrane, ki nas bo v velikonočnem jutru opomnila, da je smrt že premagana.

Preiti od dejanj k darovanju.
Veliki četrtek, veliki petek, velika noč. To je več kot le zaporedje zunanjih obredov, to je resnična pot. Na veliki četrtek nas Jezus povabi zelo konkretno: ljubi tako, da se ponižaš in da služiš. Da opaziš in zares vidiš drugega.

Na veliki petek obnemimo ob križu. Tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno. Ravno tam pa se rodi upanje, ki ga svet ne more dati. Na veliko noč pa smo priča velikemu preobratu. Ne zato, ker bi bolečina izginila, ampak ker končno dobi svoj smisel. Takrat ljubezen resnično zmaga.

Kako torej živeti ta teden?
Vzemimo si čas za Božjo besedo – posebej za poročila o trpljenju. Ne le kot branje, ampak kot živo srečanje z Gospodom.

Pri bogoslužju bodimo tisti soustvarjalci, ki vstopajo v skrivnost Božje veličine in ne bežijo pred svojim križem. Ta teden nam lahko da pogum, da ga nosimo svoje križe drugače – bolj v zaupanju in manj sami.

Veliki teden ni nekaj, kar “opravimo”, da je mimo. To je resnično prostor, kjer se lahko nekaj v nas premakne. Kjer lahko odložimo stare oklepe in počasi začnemo živeti drugače. Bolj iz ljubezni do sebe, do drugih in do Kristusa.

Naj bo ta teden tih, globok in resničen.
In naj te pripelje tja, kjer te čaka resnično življenje.

pripravila: Neža Novak

foto: Canva